Tiskane izdaje
Kljub temu, da je vodja iranske republikanske garde general Mohamad Ali Džafari že v sredo popoldne »razglasil«, da so se protesti po državi končali in da so pristojni pogasili ogenj, je nekaj tisoč protestnikov po manjših iranskih mestih v zadnjih dveh dneh še vedno vztrajalo na ulicah. Te so sicer organizirano zasedli podporniki režima.
Ironično je, da se protesti v Iranu končujejo tako, kot so se dejansko začeli − na ulicah so, kot 29. decembra v Mašadu, spet podporniki konservativnega dela režima, ki ga obvladujejo vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej, mule iz Koma in vojaško-verska oligarhija, ki nadzira tudi velik del iranskega gospodarstva. Podporniki režima − med njimi prevladujejo nasprotniki predsednika Hasana Rohanija − so »demonstrirali« v dvajsetih mestih po vsej državi, tudi v Teheranu, ki se mu je v zadnjem tednu iranskega nezadovoljstva komaj uspelo vpisati na listo »protestniških« mest.
Ravno zgodba bolj ali manj praznih ulic iranske prestolnice je eden pomembnejših pokazateljev dogajanja v državi, ki se ji kljub odpravi mednarodnih sankcij − po podpisu tako imenovanega jedrskega sporazuma − nikakor ne uspe izvleči iz globoko gospodarske krize. Ta je ob odpravi številnih državnih subvencij, novem proračunu in enormnem dvigu cen hrane ključen razlog za hitro širitev protestov, ki so tokrat v nasprotju z »urbanim« leta 2009 potekali v provincionalnih mestih in tudi na podeželju. Tam, kjer so posledice slabega vodenja države, sankcij, korupcije, nepotizma, inflacije, dolgoletne suše in podnebnih sprememb ter »oligarhične« strukture ekonomije najhujše.
»Kruh, službe in svoboda!«
Protestniki na ulicah iranskih mest so prejšnji teden med drugim vzklikali geslo »Kruh, službe in svoboda!«. Življenje v Iranu se je v obdobju mednarodnih sankcij močno, močno poslabšalo. Po podatkih iranske centralne banke je letni proračun povprečne iranske družine v zadnjih letih padel za skoraj dvajset odstotkov. Cene življenjskih potrebščin so se v istem obdobju potrojile − v tem času je oblast znižala ali povsem umaknila državne subvencije za hrano in energijo.
Po podatkih iz raziskave, ki jo je opravil britanski BBC, se je poraba nekaterih prehranskih izdelkov (kruh, mleko, rdeče meso …) v zadnjih desetih letih kljub strmo naraščajočemu številu prebivalstva zmanjšala za 30 do 50 odstotkov. Poleg tega so se − predvsem v velikih mestih − silovito dvignile tudi cene nepremičnin: povprečna iranska družina za plačevanje stanarine porabi tretjino svojih dohodkov (v Teheranu polovico), močno pa se je zmanjšalo tudi število lastniških stanovanj. V Teheranu, denimo, zdaj že več kot polovica družin živi v najemniškem stanovanju.
Toda razkroj gospodarstva se je najbolj občutil tam, kjer je brezposelnost − predvsem med mladimi − največja in kjer je oblast milijone in milijone ljudi vrsto let »hranila« le z metafiziko in nacionalizmom. Tam so bili protesti, ki so hitro ušli izpod nadzora, v zadnjih osmih dneh najbolj srditi. Del režima, ki je v celoti pokoren ajatoli Hameneju, je poskušal gospodarske težave v celoti naprtiti predsedniku Rohaniju. »Osnovna zahteva ljudi je, da se vlada in uradniki spopadejo z ekonomski problemi,« je bil »taktično« nazoren Hamenejev osebni svetovalec Ali Akbar Veljati.
Oblast je protestni val omejila z metodo na podlagi izkušenj iz »zelenega« leta 2009 in lekcijami, ki so jih bili v obdobju tako imenovane arabske pomladi deležni avtoritarni režimi po Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Kolikor je bilo mogoče hitro je v dogovoru s spletnimi ponudniki omejila delovanje spleta − predvsem komunikacijska orodja. Podobno velja za omrežje mobilne telefonije, ki je v zadnjih dneh delovalo moteno in počasneje. Pri tem so veliko vlogo odigrali tudi državni mediji, ki so hitro »demonizirali« proteste in protestnike, hkrati pa na ulice pomagali pripeljati množico podpornikov režima. Ta je tokrat ves čas vedel, kaj in za-kaj počne. Za vsak slučaj, če se bodo protesti nadaljevali, se je oglasil tudi načelnik generalštaba iranske vojske general Abdolrahim Musavi, ki je policiji ponudil pomoč v obračunu z nasprotniki režima. »Če bo treba, vojska lahko kadar koli vodi boj proti hudiču,« je zagrozil Musavi.
