Rusija na skrivaj pokopava vojake, padle v Ukrajini

Po ocenah odbora mater vojakov je v Ukrajini doslej padlo okrog 200 ruskih vojakov.

Objavljeno
08. september 2014 21.53
APTOPIX Ukraine
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Vsak slab sporazum o prekinitvi ognja je vedno boljši od najboljše vojne. To staro pravilo nedvomno velja tudi za sporazum iz Minska, ki sta ga vlada v Kijevu in proruski uporniki iz Donbasa (za katerimi stoji Moskva) podpisali ta konec tedna. Premirje je v resnici krhko, iz Donecka in Mariupola znova poročajo o posameznih detonacijah in strelih, toda za zdaj še vedno velja.

Sporazum so podpisali nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kučma, ruski veleposlanik v Kijevu Mihail Zubarov, predstavnika proruskih upornikov Aleksander Zaharčenko iz Donecka in Igor Plotnicki iz Luganska, v imenu Ovseja pa ugledna in izkušena švicarska diplomatka Heidi Tagliavini, vrhunska poznavalka Rusije, Kavkaza in vzhoda Evrope. Pred petimi leti je za Evropsko unijo, denimo, napisala obsežno poročilo o vojni med Rusijo in Gruzijo, ki je bilo prava mala enciklopedija o Kavkazu in tamkajšnji zapleteni politiki.

Poseben status?

Sporazum obsega 12 točk. Na prvem mestu je seveda takojšnja prekinitev ognja, ki je v resnici začela veljati, čeprav so v Donecku sprva godrnjali, da nimajo še nobenega pisnega ukaza o ustavitvi spopadov ... Dokument med drugim govori tudi o posebnem statusu Donecka in Luganska, ki naj bi jima znotraj Ukrajine zagotavljal popolno lokalno samoupravo. In v papirju je tudi določilo o stalnem mednarodnem nadzoru doslej zelo porozne meje med Rusijo in Ukrajino, ki naj bi ga opravljali predstavniki Ovseja. S tem bi preprečili dostave ruskega orožja upornikom na vzhodu Ukrajine in vdore ruskih čet na ukrajinsko ozemlje, kar od Moskve pravzaprav že ves čas zahtevata Kijev in tudi Bruselj.

Sporazum, podpisan brez neposredne udeležbe vlade v Kijevu in Moskve, bi lahko bil nekakšen uvod v nadaljnja pogajanja, ki pa ne bodo preprosta. To je po svoje potrdil tudi Jurij Lucenko, vplivni svetovalec ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, ki je zadovoljen z dejstvom, da je sporazum Kijevu priznal pravico do nadzora nad svojo, mednarodno priznano mejo. V članku v Ukrajinski Pravdi pa je hkrati opozoril, da dokument nikakor ne priznava samooklicanih republik na vzhodu države. »Posebna avtonomna območja bi namreč bila nekakšen tumor v ukrajinskem organizmu,« je zapisal Lucenko, nekdanji notranji minister, ki ga je pobegli predsednik Viktor Janukovič najprej zaprl, hkrati z Julijo Timošenko, lani pa ga je zaradi bolezni amnestiral.

Jesenske volitve

Vlada v Kijevu je sicer že junija predlagala svoj načrt decentralizacije (in ne federalizacije) države, po katerem bi posamezne regije dobile več pristojnosti. Toda na konkretnejše premike pri urejanju teh vprašanj bo treba še počakati. Vsaj do volitev v novo rado, ki so napovedane za 26. oktober, ko bo Ukrajina dobila tudi novo vlado. A ta bržkone ne bo bistveno drugačna od zdajšnje, ki jo vodi Arsenij Jacenjuk. Ta je včeraj javno zagrozil, da bo vlada na vzhodu države uvedla izredne razmere, če zdajšnje krhko premirje ne bo zdržalo.

Usoda premirja je zdaj predvsem v rokah Moskve, ki je tudi zakuhala zdajšnjo vojno. Najprej z okupacijo in aneksijo Krima, potem pa s spodbujanjem upora na vzhodu države, v katerem že od vsega začetka sodelujejo tudi ruske enote. Dokazi o tem so že lep čas več kot očitni.

Vladimir Putin je še januarja Ukrajino trdno držal v svojih rokah. Toda potem se je zgodil (Evro)Majdan. Predsednik Viktor Janukovič je po krvavem pokolu na kijevskem Trgu neodvisnosti (Majdan nezaležnosti) zbežal iz države in Kijev je bil za Putina izgubljen. Treba je bilo ukrepati. Najprej je marca padel Krim, aprila pa je Putin jasno nakazal, kaj kani storiti s preostalo Ukrajino. Napovedal je obnovitev nekdanje carske novorosijske (novoruske) gubernije od Donecka do Odese, ki je obsegala osem današnjih ukrajinskih regij. Toda vstaji sta se začeli samo v Donecku in Lugansku. V preostalih šestih Rusi in Ukrajinci niso bili pripravljeni streljati drug na drugega.

Smrtonosni »tovor 200«

Kremelj vstajnikom ni pošiljal le orožja, ampak tudi svoje čete. S tanki, na katerih z velikimi črkami piše »Na Kijev!« Koliko ruskih vojakov se bori v Ukrajini, ne ve nihče. Podatki so zelo različni. V vseruskem odboru mater vojakov, ki ga vodi Valentina Melnikova, menijo, da najmanj 10.000. Nekateri drugi viri omenjajo bistveno večje številke. Kremelj prisotnost ruskih čet seveda vztrajno zanika, toda težave so se pojavile tedaj, ko so se oglasili starši padlih vojakov, ki so ogorčeno povedali, da jih morajo pokopavati na skrivaj. Oblast jim je namreč strogo prepovedala govoriti o tem, da so padli v Ukrajini. Tako so, denimo, morali na skrivaj pokopavati tudi vojake, ubite v Afganistanu in Čečeniji. Zato natančno število žrtev afganistanske in čečenske avanture pravzaprav še danes ni znano.

Po ocenah odbora mater vojakov je v Ukrajini doslej padlo okrog 200 ruskih vojakov. Skoraj sto jih je iz 18. pehotne brigade, preostala polovica iz elitne 76. desantne divizije iz Pskova. Lokalnega poslanca iz Pskova so neznanci grdo pretepli, ko je objavil novico o padlih desantnikih ... Tudi zaradi novic o vse pogostejših pošiljkah »tovorov 200« (mrtvi) in »tovorov 300« (ranjeni vojaki) se je javno mnenje v Rusiji po malem le začelo spreminjati. Po raziskavi, ki jo je opravil Levada center, se je število tistih, ki so podpirali v Putinov vojaški obračun z Ukrajino, s 74 odstotkov zmanjšalo na 41 odstotkov, število anketirancev, ki nasprotujejo vojni, pa se je s 13 povečalo na 43 odstotkov.

Propaganda in cenzura

V Rusiji je zato iz dneva v dan več glasov proti vojni z Ukrajino, ki pa jih zaradi strašne kremeljske propagande in cenzure skorajda ni slišati. Proti vojni je, denimo, tudi nekdanji afganistanski veteran Vladimir Barabanov, ki se je v osemdesetih letih boril v Heratu in Kabulu. »Mi dobro vemo, kako se je začel Afganistan. Zato nočemo nove vojne. Novega Afganistana. Takrat so ves čas govorili, da je ta vojna zadnja. Da naši tovariši v njej umirajo zato, da nikoli več ne bi bilo takšnega spopada ... To je nenapovedana vojna. Z majhno zmagovito vojno hoče Kremelj znova odvrniti pozornost ljudi od socialnih problemov. Toda kako bomo pogledali v oči Ukrajincem, ko bo vojna končana? Moj nekdanji afganistanski poveljnik živi v Donecku in pravi, da mu je žal, ker je šel na referendum, na katerem so jim obljubljali pridružitev k Rusiji,« je za Radio Svoboda povedal veteran Barabanov.

Z njim se strinja tudi nekdanji poslanec dume in opozicijski politik Aleksander Osovcov. Zato je vse ruske vojake, ki jih na skrivaj pošiljajo v Ukrajino, pozval, naj se odpovejo sodelovanju v tej »zločinski agresiji«. Skupaj s svojimi sodelavci jim je obljubil vso pravno pomoč. Med vojno v Čečeniji se je, denimo, sodelovanju v vojni na podoben način odpovedalo več sto ruskih vojakov in častnikov.