Tiskane izdaje
Sirska vojna počasi uhaja z zemljevida medijske zavesti. Štiri leta in dva meseca vojne ter 220.000 mrtvih in skoraj enajst milijonov beguncev in razseljenih obstajajo le še kot statistični podatek. A največja človeška tragedija današnjega časa se nadaljuje z nezmanjšano intenzivnostjo.
Če se je še pred nekaj meseci zdelo, da je režimu predsednika Bašarja al Asada, ki je s svojim brutalnim odzivom na prvi val protestov spomladi 2011 zakrivil krvavo državljansko vojno, uspelo utrditi svoje pozicije in so mu bile na kožo pisane tudi razmere v bližnjevzhodni regiji (predvsem koalicijsko obračunavanje z Islamsko državo), so se razmerja na sirskih bojiščih od druge polovice marca naprej dramatično spremenila.
Začelo se je z osvoboditvijo Idliba, strateško izjemno pomembnega mesta na severozahodu države, kjer so vladne sile zagrešile strahovite zločine, sredi marca pa so ga po dolgotrajnih bojih osvobodili pripadniki koalicije islamističnih in uporniških milic, v kateri je glavno vlogo igrala Fronta al Nusra. Podobna zgodba se je le nekaj tednov kasneje zgodila v vojaško in logistično zelo pomembnem mestecu Jisr al Šugur, ki je danes v celoti pod nadzorom uporniških milic, ki so se distancirale od Islamske države. Stvari se zapletajo tudi na jugu države – ob jordanski meji. Skrajni islamisti so medtem preprosto preveč »zasedeni« z branjenjem svojih pozicij v Iraku in utrjevanjem svoje oligarhije na severovzhodu Sirije, pri tem pa nikoli niso bili niti malo zainteresirani za spopade s sirskimi vladnimi silami. Nasprotno: Islamska država in Asadov režim sta strateško in interesno že dolgo tesno povezana.
V zadnjih tednih so se veliki pretresi zgodili tudi v Damasku, kjer znotraj vladajoče klike potekajo krvave čistke. 24. aprila je v bolnišnici umrl izjemno vplivni vodja direktorata politične varnosti Rustum Gazaleh, ki so ga po informacijah iz Sirije brutalno pretepli varnostniki njegovega neposrednega in predvsem prestižnega tekmeca ter šefa vojaške obveščevalne službe Rafika Šehadeha. Skoraj sočasno so oblasti v hišni pripor poslale generala Ali Mamluka, direktorja nacionalnega varnostnega biroja, ki je bil še pred kratkim eden najmočnejših ljudi v Siriji. Kar naj bi družilo umorjenega Gazaleha in »utišanega« Mamluka, je njun odpor do pretiranega iranskega vpliva v Damasku. Režimske sile so očitno utrujene, »njihova človeška moč« je načeta, nasprotniki pa s svežim denarjem in borci iz tujine krepijo svoje položaje.
Asad, čigar politično in vojaško preživetje je bilo v zadnjih štirih letih tako rekoč v celoti odvisno od iranske in ruske vojaške, logistične, finančne in »strateške« pomoči, se je v težavah znašel tudi zaradi iranskega jedrskega dogovora in posledičnega zbliževanja Teherana z zahodnimi državami. Finančno izčrpani Iran vse bolj spoznava brezizhodnost sirske situacije in visoko postransko škodo, ki jo zaradi svojega (neposrednega) sodelovanja v vojni plačuje iransko gospodarstvo. Iz diplomatskih virov je tako mogoče slišati, da je Iran pripravljen sprejeti morebitno mirno zamenjavo oblasti v Damasku, ki bi se lahko zgodila že v prihodnjih šestih mesecih. Pri tem se seveda pojavlja tudi vprašanje, kdo bi v porušeni in celostno opustošeni Siriji, ki že dolgo ne deluje več kot enotna država, dejansko prevzel oblast. Po obračunu s sekularno opozicijo so trenutno edini politično in vojaško močni nasprotniki režima pripadniki različnih sunitskih milic, ki pa so tako rekoč v celoti odvisni od finančne pomoči zalivskih držav, Saudske Arabije in tudi Turčije. Omenjene države so v zadnjih tednih »uskladile« svojo politiko do Sirije: njihov končni cilj je (ponovno) čimprejšnje zrušenje režima v Damasku in začasna razdelitev padle države na interesna območja. Sunitskega, šiitskega in kurdskega.
V dodatne težave utegne Asada spraviti tudi Komisija za mednarodno pravičnost in odgovornost (CIJA), ki že skoraj tri leta po sirskih bojiščih zbira dokaze o režimskih vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu. O delovanju zasebne komisije, ki je odvisna od mednarodnih donacij (večinoma evropske države), je pred dnevi poročal britanski časnik The Guardian, ki je podrobno opisal skrajno tvegano zbiranje dokazov, za kar na terenu skrbi okoli petdeset Sircev, ki so zbrali že na stotine kilogramov dokumentov − potencialnega dokaznega gradiva, ki pa za zdaj nima nikakršne veljave, saj nekaj takega kot mednarodno kazensko sodišče za Sirijo (še) ne obstaja.
Na nadaljnja dogajanja v Siriji naj bi – v nasprotju s pričakovanji – utegnila precej vplivati »mirovna pogajanja«, ki bodo pod vodstvom posebnega odposlanca Združenih narodov za Sirijo Staffana de Misutre potekala konec junija. Pogajanj naj bi se udeležila večina ključnih akterjev vojne, izvzemši Islamsko državo in že prosluli Sirski nacionalni kongres (SNC).
