Se bo Kobani spremenil v Obamovo Srebrenico?

»Bojim se, da bo Kobani padel,«­ je v torek zvečer za ­televizijo ABC izjavil šef ameriškega generalštaba Martin Dempsey. Letalski napadi, kolikor jih je sploh bilo, očitno niso mogli obvarovati Kurdov v zanje strateško izjemno pomembni enklavi na severu Sirije pred napadi terorističnih milic neke samozvane »Islamske države«.

Bela hiša je Kobani vnaprej predala, predsedniku Baracku Obami zdaj očitajo kritiki njegove strategije, ki jih je vse več tudi v njegovih lastnih vrstah. Strategija je bila napačna in povsem neučinkovita, pravijo, Američani pa so bili zato prvič celo javno prisiljeni priznati poraz v boju z neko samozvano Islamsko državo. Da so bili napadi brez haska, je v izjavi za omenjeno televizijo priznal tudi sam general Dempsey. Po njegovih besedah naj bi ekstremiste sicer poskušali zadeti, »kjerkoli je bilo to mogoče«, toda s svojo »izjemno fleksibilnostjo so se napadom vedno znova izognili«.

Hladnokrvna kalkulacija, s katero so v Washingtonu zdaj očitno pripravljeni sprejeti poraz v Kobaniju, je po pisanju ameriških medijev samo še dodatno spodbudila polemike o povsem neustrezni predsednikovi strategiji letalskih napadov na ekstremiste, podžgala pa je tudi ostre kritike na račun humanitarne katastrofe, ki jo je Bela hiša pod sedanjim predsednikom očitno pripravljena vzeti v zakup. Vsem je sicer jasno, da si predsednik po vseh zavoženih vojnah zdaj v Siriji ne more dovoliti dosti več od relativno brezskrbnih in za ZDA nebolečih letalskih napadov na islamske ekstremiste, Američani pa za povrhu zelo dobro vedo tudi to, kakšni interesi se skrivajo v ozadju in kje tičijo pravi razlogi.

Kljub temu pa je nepojmljivo, kot je v svojem poročilu iz New Yorka zapisal dolgoletni Spieglov dopisnik Marc Pitzke, da je demokratski predsednik pripravljen tako zlahka vzeti v zakup grozečo humanitarno katastrofo v Kobaniju, ki utegne marsikoga spomniti na masaker v Srebrenici. Tam je bilo leta 1995 pred očmi stran gledajočih modrih čelad Združenih narodov zverinsko pobitih več kot 8000 ljudi, sam Obama pa je o grozljivem pokolu nekoč dejal, da je »sramotni madež na naši kolektivni zavesti«.

Toda ameriški predsednik zdaj sam tiči v podobni pasti, pravi Pitzke. Tudi če bi se bil pripravljen bolj angažirati za življenja Kurdov v Kobaniju, ima zvezane roke. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, brez katerega si v sosednji Siriji ni mogoče zamisliti kopenske vojaške akcije proti militantnim skrajnežem iz vrst Islamske države, svojo podporo Američanom menda pogojuje s ta trenutek neizpolnljivimi zahtevami po strmoglavljenju sirskega diktatorja Bašarja al Asada.

Posebni Obamov odposlanec je bil zato danes menda znova v Ankari, da bi pritisnil na Turke, ki sami opozarjajo, da letalski napadi ne bodo dovolj, toda za sirske Kurde je bilo to, kljub nekaterim premikom na bojišču in okrepljenim ameriškim zračnim napadom, verjetno že prepozno. V marsičem tudi zato, ker ima Ankara seveda v mislih predvsem svoje predstave o »reševanju kurdskega vprašanja«.

Nasvet: brutalen napad

Bela hiša se je tako po vseh napakah, ki so bile storjene pri obrambi Kobanija, znašla v položaju, ko morajo njeni tiskovni predstavniki v nedogled ponavljati prazne fraze o tem, kako zelo so si v Washingtonu prizadevali, da bi »obvarovali­ nedolžne civiliste v obleganem mestu«, da pa je seveda še veliko bolj pomembno Islamsko državo spodrezati pri koreninah, kar vse da naj bi dosegli z izjemno natančnimi ameriškimi letalskimi napadi na rafinerije in ostalo »kritično infrastrukturo« nastajajočega kalifata.­ Toda grenkega priokusa, da se je Obamova strategija »spotaknila« že pri prvem koraku, to seveda ne odpravlja.

Proti predsedniku se zato v ostrih kritikah njegove zgrešene politike do Sirije že obračajo celo taki nekdanji najtesnejši zavezniki in zvesti sodelavci, kot je bivši šef Cie in Pentagona Leon Panetta, ki je bil, preden se je upokojil, celo osebni Obamov vodja vseh tajnih akcij za likvidacijo Osame bin Ladna. Po mnenju Panette je Obama v sirskem konfliktu povsem odpovedal, zato je soodgovoren za vzpon skrajnežev iz vrst Islamske države. Predsednik naj bi namreč v Siriji tako dolgo »kolebal« in odlašal, da je »v vakuumu lahko nastala Islamska država«.

Edina rešitev, ki je predsedniku zdaj ne ponuja le Panetta, ampak tudi njegov predhodnik Robert Gates in prejšnja ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, je zato brutalen napad z ameriškimi kopenskimi silami. Ki pa si ga predsednik v katastrofalno razgretih bližnjevzhodnih razmerah seveda ne more kar tako privoščiti, ne da bi tvegal povsem nepredvidljiv konflikt širših razsežnosti in postavil na kocko svoj predsedniški ugled in ugled ZDA kot edine svetovne sile, ki naj bi bila še sposobna obrzdati tudi povsem nepredvidljive regionalne konflikte.