Tiskane izdaje
Ne le v Siriji in Iraku, tudi v Afganistanu znova vre. Velika ofenziva talibskih sil na glavno mesto severovzhodne afganistanske province Kunduz je znova odprla vprašanje, ali ni bilo štirinajst let zahodne invazije, šolanja, oboroževanja in plačevanja afganistanske armade proč vržen čas in denar, lanski umik glavnine zahodnih sil pa veliko prezgoden.
To, kar se je po vseh letih »demokratizacije« ta teden dogajalo v Kunduzu, je komaj verjetno, pravijo poznavalci, čeprav je bilo predvidljivo. Talibski uporniki, ki naj bi bili po štirinajstletni zahodni vojaški zasedbi države dokončno poraženi, so brez večjih težav zavzeli strateško izjemno pomembno glavno mesto pokrajine, prevzeli vsa vladna upravna poslopja in bolnišnico, iz zapora pa izpustili več kot 600 zapornikov. V sredo so bili tik pred tem, da zavzamejo še letališče, kamor se je zateklo na tisoče policistov, vojakov in vladnih uradnikov, če afganistanski vojski ne bi v zadnjem hipu priskočili na pomoč Natovi specialci, ki so se morali celo neposredno vplesti v spopade, in če ne bi posredovala ameriška bojna letala.
Uradnih reakcij v vrhu Nata na dogajanje v Kunduzu za zdaj še ni. Oglasil se je le tiskovni predstavnik zavezništva v Kabulu in sporočil, da so ameriška letala poletela nad talibske položaje na obrobju mesta in v osemnajstih zaporednih naletih »uspešno eliminirala nevarnost, ki je grozila afganistanski armadi«. V afganistanskem obrambnem ministrstvu so po teh ameriških napadih in preobratu v bitki za Kunduz sporočili, da vladne sile znova nadzorujejo osrednje predele mesta, kar naj bi bil dokaz, da je spopad bolj ali manj končan in da se razmere normalizirajo.
Načeloma naj bi bila za obrambo glavnega mesta izjemno pomembne afganistanske province, skozi katero zaradi sosednjega Tadžikistana in Kitajske vodi pot v centralno Azijo, zadolžena afganistanska armada. Ta je konec lanskega leta, po umiku večine zahodnih vojaških enot, prevzela vso odgovornost za mir in varnost v državi. V Afganistanu je namreč v okviru tako imenovane podaljšane misije »Resolute support« (Odločna podpora) ostalo samo še približno 13.000 zavezniških vojakov, ki naj bi skrbeli le še za šolanje in svetovanje afganistanski armadi, ne pa za vodenje bojnih akcij.
Strokovnjaki mirijo
Po oceni vojaških strokovnjakov Nata je afganistanska armada kljub temu, kar se je zgodilo v Kunduzu, menda sposobna voditi vojaške operacije. Razloga za preplah torej ni. Navsezadnje so v državi še vedno zavezniške enote, v Kunduzu pa najkasneje v nekaj tednih ne bo več talibskih bojevnikov, pravi Roland Freudenstein iz bruseljskega centra Martens.
Enoletna bilanca novega afganistanskega predsednika Ašrafa Ganija je po ocenah Nata torej pozitivna. In to kljub napetostim in poslabšanim varnostnim razmeram, ki jih je zaradi povečanega števila napadov zadnje čase čutiti tudi v sami prestolnici Kabul. Vlada je manj koruptivna, kot so bile vse predhodne, poudarjajo v zavezništvu, med obema najpomembnejšima etničnima skupinama Paštuni in Tadžiki pa je zaznati določeno stopnjo medsebojnega razumevanja.
Vojaškega prevzema Kabula ali morebitnega zloma afganistanske armade torej v bližnji prihodnosti ne kaže pričakovati, ocenjujejo vojaški eksperti, ki pa se vendarle strinjajo, da je bil umik zavezniških enot verjetno prehiter in da bodo morale tiste enote, ki so še ostale v državi, svojo misijo podaljšati krepko čez prvotno načrtovane roke.
Izkušnje svarijo
Po katastrofi v Kunduzu na to še prav posebej opozarjajo tisti nemški generali, ki zanesljivo zelo dobro poznajo razmere, saj je bila prav ta afganistanska provinca dolga leta Natove zasedbe pod njihovim nadzorom. Nekdanji po činu najvišji nemški oficir, generalni inšpektor nemške armade Harald Kujat, je v enem izmed intervjujev ocenil, da lahko »nastale razmere uredi zgolj nov odločen bojni poseg Nata«. Na kar pa mednarodna skupnost seveda ni pripravljena. V nasprotnem primeru je po njegovem prepričanju »samo še vprašanje časa, kdaj bodo Talibi znova prevzeli nadzor nad državo«.
Po besedah generala, ki je bil več let tudi šef vojaškega odbora Nata, je bilo tak razvoj razmer mogoče pričakovati že pred več kot dvema letoma, ko je zavezništvo sprejemalo odločitev, da se po vseh letih posredovanja vojaško umakne iz Afganistana. Primer Kunduz naj bi bil še toliko bolj alarmanten, saj gre za prvo prestolnico katere koli afganistanske province, ki jo je talibom uspelo zasesti po strmoglavljenju talibskega režima konec leta 2001.
O tem, kaj storiti z Afganistanom in koliko časa bi morale tuje vojaške enote zaradi naraščajočih napetosti še ostati v državi, bodo prihodnji teden med svojim zasedanjem razpravljali tudi obrambni ministri Nata.
