Tiskane izdaje
Erbil – V vojaškem oporišču na letališču v Erbilu je nastanjenih šest pripadnikov slovenske vojske, ki kot inštruktorji pešmerg, oboroženih sil Kurdske regionalne vlade (KRG), delujejo v okviru močnega nemškega kontingenta.
Slovenski vojaki so v Irak odšli le nekaj tednov pred začetkom velike mednarodne ofenzive na Mosul. Na bojiščih ne sodelujejo in ne bodo sodelovali. Njihove naloge so omejene na inštruiranje pešmerg, njihovo delovanje pa je omejeno na Erbil in bližnje oporišče Bnaslava. Vseh šest pripadnikov Slovenske vojske (SV) v Iraku prihaja iz posebnih enot, za katere pri medijskih objavah veljajo zelo stroga pravila. Nič imen. Fotografije brez obrazov in oznak enot. Ob zaključku poročanja s frontnih črt okrog Mosula smo se na mednarodnem letališču v Erbilu pogovarjali z izkušenim poveljnikom slovenskega kontingenta.
Kakšne so vaše naloge?
Naša naloga je usposabljanje pešmerg. To počnemo v okolici Erbila od začetka septembra. Od prvega dneva, ko smo prišli v Irak, pa do dneva, ko se je začela ofenziva na Mosula [17. oktober, op. p.], smo jih inštruirali vsak dan. Naše delo je usposabljanje v osnovnih vojaških veščinah. Od sanitete in taktičnih postopkov do varstva pred improviziranimi eksplozivnimi sredstvi (IED). Poudarek je na obrambnih nalogah. Jedro našega dela je naučiti pešmerge, da se bodo znale na bojišču čim bolj zaščititi in varovati.
Pešmerge so »trening« zamenjale za vojno …
Drži. Pridružili so se bitki za Mosul. Zdaj ni več veliko sil, ki bi jih lahko vadili. Njihovi nadrejeni so nekaj enot nabrali skupaj. Kmalu naj bi v uk dobili nove kurdske vojake.
Ko ste na začetku septembra prišli v severni Irak, je bilo že jasno, da se bo ofenziva na Mosul prej ali slej začela. Ste za to tu?
Tu nismo zaradi ofenzive, ampak zaradi generalnega usposabljanja kurdskih vojakov. Navsezadnje so kurdske sile v ofenzivi v bolj podporni vlogi.
No, v prvih dneh ofenzive ni bilo čisto tako. Marsikod so ravno pešmerge prebijale prve obrambne liniji Islamske države, o čemer sem se prepričal na lastne oči?
Načrt ofenzive na Mosul predvideva, da ima glavno vlogo na bojiščih iraška vladna vojska. Kurdske sile držijo fronto. Njihovega medsebojnega dogovora na poznam oziroma ga ne morem komentirati.
V čem se ta misija najbolj loči od drugih misij Slovenske vojske – denimo tiste v Afganistanu?
Imam izkušnjo iz Afganistana … Tu je drugače, zelo drugače. Predvsem zaradi okolja. Infrastruktura je razvita. Videti je, da država deluje oziroma je delovala: javne službe, predvsem zdravstvo in šolstvo, so vzpostavljene. Ceste so dobre. Stvari funkcionirajo in tudi prebivalstvo je drugačno.
Sta se razpoloženje in počutje med kurdskimi vojaki, ki jih urite, po začetku ofenzive na Mosul kaj spremenili? Se čuti, da je vojna blizu?
Tečaj se je končal tik pred začetkom ofenzive. Med fanti v naši enoti se je v zadnjih dveh, treh dneh tečaja, ko so že vedeli, da gredo kmalu na fronto, razpoloženje seveda spremenilo, a ni bilo nič izrednega.
Na bojiščih sem opazil, da so kurdski vojaki v povprečju bistveno starejši od iraških, med njimi je kar nekaj veteranov iz vojn v osemdesetih in devetdesetih letih. Tudi na vadišču je mogoče srečati zelo različne generacije vojakov. Kako to vpliva na urjenje?
To drži. Razpon je zelo velik. Pešmerge nimajo strukture klasične vojske. Delujejo kot milica. So prostovoljci, ki so se prijavili na ministrstvu za pešmerge. Srečal sem tudi vojake, ki so bili starejši od petdeset let. Razlike so ogromne. Tudi v načinu razmišljanja. Na eni strani so fantje, ki še niso povsem iz pubertete, na drugi pa starejši možakarji, zreli ljudje, ki imajo za seboj že marsikaj. Med njimi jih ima vsaj polovica že vojne izkušnje.
Na vadišču sem srečal tudi kurdske vojake iz vaše skupine, ki so bili prve tri dni na frontni črti v Bašiki, kjer so bili trde boje, potem pa so prišli na dodatna usposabljanja. Nemški častniki so mi dejali, da je to ustaljena praksa. Tudi vi delate z njimi?
To zdaj prvič slišim. Te enote očitno ne poznam. Programi usposabljanja so na voljo vsem kurdskim vojakom. Tudi tistim, ki se vračajo s fronte. Njihovi nadrejeni se odločijo, ali jih z bojišča najprej pošljejo na dopust ali na dodatno urjenje. Dejstvo je, da pešmerge potrebujejo dodatno urjenje, predvsem kar se sanitete tiče. Majhna krvavitev iz roke ne bi smela biti usodna, tu pa kdaj tudi je. To so osnove. Tu je bilo lani in letos nekaj žrtev, ker je vojak izkrvavel iz roke. Zaradi majhne krvavitve iz roke se ne sme umirati – postopek ob krvavitvi mora obvladati čisto vsak vojak.
Ob izjemnih vojnih izkušnjah in motivaciji pešmerg je vaše delo verjetno lažje. Kje opažate pomanjkljivosti in rezerve?
Motiv je res visok. Šibkost je že, kot rečeno, sama organiziranost v strukturo milice. Temu primerno je bilo treba prilagoditi tudi usposabljanje.
Vas je tu kaj presenetilo?
Tu sem bil že v »izvidnici«. Ne, nič me ni posebej presenetilo. Morda še najbolj normalnost Erbila, vidi se, da je dežela bogata. Viri očitno so. Kako pa so porazdeljeni, pa ni več »vojaška zgodba«.
Kako ste se – to je prvič, od kar Slovenska vojska sodeluje na mednarodnih misijah – znašli pod nemškim poveljstvom?
Ne bi rekel, da smo ravno pod nemško »komando« … Da, prvič sodelujemo z Nemci. Oziroma nam oni zagotavljajo vse potrebno za naše delovanje. Sodelovanje je odlično, razpoloženje v naši ekipi pa tudi.
Se (po)čutite kot del mednarodne koalicije v boju s samooklicano Islamsko državo?
Seveda. Tu – proporcionalno – prispevamo svoj delež.
