Tiskane izdaje
Medtem ko se ameriški vojaški vrh čedalje bolj pritožuje nad zelo zadržanim in hitro usihajočim odzivom arabskih zaveznikov, ki svoje lovce in bombnike zadnje čase namesto v skupni boj proti Islamski državi (IS) raje pošiljajo nad Jemen, so se v zahodnih medijih začele pojavljati prve analize pettedenskega ruskega vojaškega posredovanje v sirski krizi.
Skupna ugotovitev teh ocen, ki so jih v zadnjih tednih opravili ameriški in nemški vojaški strokovnjaki, je, da je rusko posredovanje v sirski krizi veliko bolj učinkovito, kot je bilo to mogoče predvidevati, in da je očitno zastavljeno veliko bolj dolgoročno, kot so si na Zahodu sprva mislili. Ruski predsednik Vladimir Putin, ki je s svojim vojaškim vstopom v sirsko državljansko vojno tako ZDA kot Evropo našel povsem »na levi nogi«, saj po ukrajinski krizi česa takega nihče ni pričakoval, očitno izjemno uspešno preseneča Zahod tudi s samo izvedbo ruskih vojaških akcij.
Daleč največje presenečenje njegovega vojaškega angažiranja v Siriji je namreč dejstvo, da je Rusiji kljub relativno skromnim začetkom in sprva dokaj majhnemu številu poletov bojnih letal uspelo na terenu neverjetno hitro krepko spremeniti razmerje vojaške moči. Nad tem so po vojaško spoštljivo začudeni celo v Pentagonu, kjer se že več kot leto in pol ukvarjajo z bombardiranjem položajev Islamske države, rezultati pa so kljub močni mednarodni koaliciji, ki jo je za skupne letalske napade sestavil Washington, zelo skromni. Dogaja se celo to, da Washingtonu nista več pripravljeni slediti niti taki najmočnejši zaveznici v tej koaliciji proti IS, kot sta Natova Turčija in regionalna zaveznica Saudska Arabija, ki zadnje čase v sirskem konfliktu zasledujeta tako rekoč le še vsaka svoje cilje. Ankara boj proti Kurdom, Riad pa predvsem sunitsko-šiitski obračun z Iranom v Jemnu.
Putinova letala so v marsičem tudi zato lahko na sirskem terenu z relativno skromnimi, vendar dobro merjenimi akcijami v relativno kratkem času dosegla učinek, ki je bistveno večji od samega obsega letalske operacije. Pri tem pa so, kar je ključna ugotovitev vseh zahodnih analiz, močno okrepila in stabilizirala predvsem režim sirskega diktatorja Asada.
Dobro premišljena taktika
Med razloge za uspešnost ruskih letalskih napadov, ki se zadnje čase krepijo in po številu že postajajo enakovredni napadom ameriške koalicije, pa seveda ne kaže šteti le usklajenega delovanja ruskega letalstva s sirsko armado diktatorja Asada, ki po teh napadih sistematično zaseda »očiščeni« prostor, ampak tudi dobro Putinovo sodelovanje s premišljeno izbrano »koalicijo« lokalnih iraških in sirskih varnostnih sil, ko jo je ruski predsednik v Kabulu ustanovil že pred začetkom vojaških napadov. Ta »koalicija« ga namreč lahko neposredno na terenu oskrbuje z vsemi izjemno pomembnimi informacijami, nujnimi za precizne letalske napade. K presenetljivim uspehom ruskega letalstva svoje seveda prispeva tudi to, da Rusija vse vojaške operacije, s katerimi izrecno podpira Asadov režim, lahko vodi iz svojih vojaških baz ob sirski sredozemski obali, pri čemer iz »varnega« severozahodnega dela razpadajoče države sistematično »čisti« in širi prostor, ki ga potem lahko zasede Asadova armada.
Večina ruskih letalskih operacij, ki so se začele 30. septembra, je bila namreč od samega začetka koncentrirana na območja v provinci Latakija, od tam pa so se potem širile proti Idlibu in provincama Homs in Hama, zadnje čase pa tudi proti Alepu. Pri tem po ocenah analitikov ni šlo toliko za napade na položaje Islamske države, ampak predvsem za napade na vse druge nasprotnike Asadovega režima, kar naj bi v prvi vrsti utrdilo Moskvi zvestega sirskega diktatorja.
Zelo premišljena je menda tudi Putinova uporaba vojaških letal, predvsem lovcev bombnikov in bojnih helikopterjev, ki so namenjeni zlasti podpori kopenskih sil zdesetkane Asadove armade pa tudi takim zavezniškim enotam sirskega režima, kot so Hezbolah, iranska garda in različne iraške šiitske milice. Vse te enote naj bi po oceni zahodnih analitikov dobivale tudi rusko vojaško opremo od oklepnih transporterjev do tankov in topništva, po novem pa naj bi Rusija poskrbela celo za učinkovito protiletalsko zaščito sirskega režima.
Ob dejstvu, da nobena izmed sirskih uporniških skupin (in tudi ne Islamska država) nima svojega letalstva, je to za Zahod seveda povsem jasno znamenje, proti komu je uperjena ta obramba. Ne le članice ameriške letalske koalicije, tudi Izrael, ki si je v Siriji že večkrat privoščil samostojne letalske napade, da bi preprečil iransko oboroževanje Hezbolaha, bo moral ob ruskih izstrelkih zemlja-zrak dobro premisliti, ali je kaj takega še mogoče.
Tudi kopenske enote?
Po ocenah zahodnih analitikov ves ta vojaški potencial in učinkovitost, ko jo je Putin demonstriral v kratkih petih tednih svojih letalskih napadov v Siriji (s tem naj bi popravil slab vtis, ki ga je ruska armada zapustila med vojno za Gruzijo leta 2008), seveda ni ostal brez ustreznega odmeva med ameriškimi generali. Skupaj z izstrelitvijo ruskih manevrirnih raket z bojnih ladij v Kaspijskem morju naj bi kljub temu, da so štiri zgrešile cilj in končale v Iranu, dokazoval uspešno modernizacijo ruske armade in Putinovo pripravljenost na globalno igro. Ključno vprašanje je le še to, ali se nameravajo Rusi, ki so v nekaterih operacijah sirski režim podprli tudi s svojim topništvom in specialci, v prihodnje v Siriji angažirati tudi s kopenskimi silami. Za zdaj po trditvah predsednika Putina, ki pa očitno zelo rad preseneča Zahod, kaj takega še ne pride v poštev.
