Tiskane izdaje
Ljubljana – Da so nezakonita prečkanja meja kljub zaprtju balkanske poti še vedno prisotna, priča dogodek iz prejšnjega tedna, ko so kranjskogorski policisti dobili prijavo o domnevnem vsiljivem beračenju tujke. Pokazalo pa se je, da begunka iz Somalije rojeva.
Pred letom dni je ravno v tem času slovenske meje od poletja prečkalo več sto tisoč pribežnikov, večinoma iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. Da bi množične prihode tujcev, ki bežijo predvsem s kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu in Afriki, ustavili, so tudi na naših mejah postavili ograje. Marca je EU mejo med Grčijo in Makedonijo zaprla, s tem pa zajezila tudi balkansko migracijsko pot. Število pribežnikov, ki so čez Balkan prišli v Evropo, se je občutno zmanjšalo, vendar ukrepi evropskih voditeljev vseh ilegalnih prehodov državne meje niso ustavili.
Velika donosnost posla
Tihotapljenje ljudi poleg drugih vrst kriminala, kot je trgovina na črno s tobakom, mamili ali orožjem, v zgodovini nikakor ni novost, opozarja naš sogovornik. Z množičnim prihodom beguncev pa se je z novimi potmi zgolj prilagodilo. Večinoma prispejo skriti v tovornih vozilih med tovorom, pravijo na policiji, Slovenija pa je zanje največkrat le tranzitna država, dodaja Podbregar: »Tihotapci s postavljanjem visokih cen za prečkanje mej izkoriščajo nemoč in stisko beguncev, ti pa so v sodelovanje z njimi zaradi kriznih razmer prisiljeni.« Nekateri tihotapci svoj posel prenašajo znotraj družine ali prijateljskih vezi, stik z begunci najdejo vedno na pravem kraju in ob pravem času, spremljajo spremembe v delovanju policije na mejah, hitro se prilagodijo vsaki situaciji in so zato večinoma hitrejši od organov pregona, razlaga sogovornik. Glavni vzrok za to, da se njihova kriminalna dejavnost ne zmanjšuje, pa je hiter in lahek zaslužek. Po podatkih evropskega policijskega urada Europol se je le v prejšnjem letu pri nezakonitih migracijah obrnilo od tri do šest milijard evrov.
Nadzorni mehanizmi Europola in drugih agencij pregona so vzpostavljeni in delujejo, vendar so zaradi neodločne politike na nacionalni in evropski ravni velikokrat prepočasni, pravi Podbregar. Zaradi nenehnih migracij in učinkovite organiziranosti tihotapljenja ljudi popolnoma ne moremo preprečiti, lahko pa ga omejimo z mednarodnim sodelovanjem policije, pravosodja in civilne družbe pri izmenjavi podatkov, prav tako bi lahko poglobili usposabljanje policije, meni sogovornik. Posledice migracij so vidne komaj v naslednji generaciji migrantov: »Prva se bori za preživetje, dokumente, prehrano in delo, šele druga se začne boriti za svoje pravice.« Kako jih ustrezno vključiti v družbo, ki je do tujcev še vedno razmeroma zaprta, pa je še eden od migracijskih izzivov, pravi Podbregar.
