»Trenutno smo bolj učinkoviti od ameriških letal«

Kurdski poveljnik je v intervjuju za Delo dejal: »Mednarodna skupnost bi morala zaščitit Kurde, a tega spet ne bo naredila.«

Objavljeno
29. september 2014 20.03
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec
Boštjan Videmšek, posebni poročevalec

Kobani – Šestintridesetletni Mahmud Mahmud je eden od poveljnikov kurdskih sil (YPG), ki z zadnjimi močmi branijo s strani Islamske države oblegano mesto Kobani. Mednarodno skupnost kliče na pomoč – mesto je tik pred padcem. Ameriška letala pa medtem bombardirajo naftne rafinerije.

Poveljnik Mahmud je bil v soboto že tretjič ranjen, njegov najstarejši osemnajstletni sin Razvan pa je bil v bojih s sunitskimi skrajneži ubit. Srečali smo se v osameli stanovanjski hiši v neposredni bližini meje, kjer je ravno potekalo žalovanje za padlim kurdskim mladeničem. Enem izmed premnogih, ki so v zadnjih petnajstih dneh izgubili življenje v skrajno neenakovredni bitki z islamisti. Poveljnik Mahmud in vodilni možje izpraznjenih in opustošenih kurdskih vasi na severu Sirije so nam pripovedovali o grozodejstvih IS in dvoličnosti mednarodne skupnosti, ki je sunitski milici najprej omogočila, da se je razvila in razrasla, zdaj pa jo ameriški bombniki kljub grozljivim razmeram v Kobaniju napadajo le v zaledju. In še to le – kozmetično.

Poveljnik, sožalje ob vaši izgubi.

Hvala. Nihče noče vojne. Vanjo smo bili prisiljeni.

Kakšne so trenutne razmere na bojišču?

Težko je. Kobani je obkoljen s treh strani. Danes (nedelja, op. p.) so na mesto padale granate in rakete. Branimo se po najboljših močeh. Resnično ne vem, koliko kurdskih borcev brani Kobani. Pravih vojakov, ki sem jih zadnjih šest mesecev uril tudi sam, ni veliko. Pridružilo se nam je veliko civilistov. Kurdski moški, ki so prišli iz izropanih in zasedenih vasi. V Kobani je prišlo tudi precej Kurdov iz Turčije. A to niso vojaki, to so ljudje, ki so v nuji prijeli za orožje. Tega nam hudo primanjkuje. Podobno je s strelivom. Imamo le kalašnikovke in ročne metalce granat.

Ali drži, da so se vam v zadnjih dneh pridružile tudi nekatere sirske uporniške skupine, ki so se že prej bojevale proti Islamski državi?

Drži. Pridružili so se nam borci štirih različnih uporniških skupin. A tudi oni nimajo težkega orožja, ki bi ga v teh odločilnih dneh in urah nujno potrebovali. Mesto bomo lahko še nekaj časa branili, a izgube bodo veliko. Že tako smo izgubili ogromno svojih ljudi. Vojakov in civilistov. Islamisti so popolnoma izropali več kot sto kurdskih vasi. Vse, čisto vse so vzeli. Videl sem, kako so ljudem rezali vratovi. Ženske, ki jim ni uspelo pravočasno zbežati, so odpeljali v suženjstvo. Tako kot v Sindžaru. Zato smo ukazali umik. Izpraznili smo 360 vasi. Večina teh ljudi je zbežala v Turčijo. Po mojih ocenah okoli 200.000. Okoli 15.000 ljudi je ujeti na meji, ki je zdaj zaprta.

Kako je vam uspelo priti v Turčijo?

Brez težav. Ranjence spuščajo preko.

Sirski Kurdi ste po umiku režimskih sil poleti 2012 oblikovali tako rekoč avtonomno področje, ki so ga sestavljale tri province, ena izmed njih je Kobani. Kako ste do prihoda Islamske države doživljali sirsko vojno?

Tudi pri nas je bila revolucija. Imeli smo težave z režimom, a se nismo spopadali. Ko se je vojska umaknila, smo vedeli, da se bomo morali zavarovati. Oblikovali smo svoje obrambne sile. Ponavljam – obrambne sile. Nikoli nismo nikogar napadali, vedeli pa smo, da se bomo morali braniti. Zato smo se tudi poimenovali za zaščitnike ljudi. Vedno nam je primanjkovalo orožja. Organizirali smo se, kolikor je to bilo mogoče. Ves čas so nas napadale islamistične milice. Lani smo bili hude boje z milico Džabat al Nusra. Potem nas je začel oblegati Daš (tako tu imenujejo Islamsko državo, op. p.). Bili so dobro oboroženi; veliko jih je bilo. V zadnjih šestih mesecih so se njihovi napadi zaostrili. Nikoli pa si nismo predstavljali, da bo tako hudo, kot je zadnjih petnajst dni.

Kaj se je spremenilo?

Potem, ko je junija Islamska država prišla v iraški Mosul in se jim je iraška vladna vojska umaknila ob tem pa za seboj pustila ogromno kvalitetnega orožja, so postali zelo močni in nevarni. Nihče se ni boril proti njim. Posegli so neposredno v kurdsko ozemlje. Imajo nas za nevernike. Za manjvredna bitja. Najprej so napadali Jazide na gori Sindžar. Potem so začeli napadati naše, kurdske položaje. Tako v Iraku, kot v Siriji. Vse to je bilo načrtovano. In organizirano.

Iz milice so se čez noč spremenili v resno vojsko – kako to izgleda na bojišču?

Borijo se kot živali. Podivjani so, brez strahu. Tudi, ko jih večina pade, tisti, ki so še živi, še naprej napadajo. Kaj takega še nisem videl. Ne poznajo milosti. Videl sem, ko so rezali glavi. Med njimi sem videl ogromno tujcev. Res jih je veliko in na voljo imajo velike količine najboljšega in najbolj modernega orožja. S tem, kar imamo na voljo mi, se ne moremo braniti. Imajo tanke, helikopterje, oklepna vozila, topništvo, vse …. Da bi se lahko branili, nujno potrebujemo orožje, denimo protitankovsko. In zračno podporo. Takoj. Njihovi položaji so le še pet ali šest kilometrov oddaljeni od centra Kobanija. Sprašujem se, kje so dobili vse to orožje? Kako je mogoče, da so tako močni? Prepričan sem in za to obstaja veliko dokazov, da so IS pomagale ustanoviti zalivske države. Saudska Arabija in Katar. Turčija ni naredila ničesar, da bi ustavila njihovo rast. Zanje je bila meja vedno odprta, za nas ne. Veliko držav je vpletenih v napade na Kurde. Nihče si ne želi, da bi se oblikovala kurdska država. Sami smo. Nobenih zaveznikov nimamo.

Ali so koalicijski bombni napadi do zdaj kakor koli spremenili razmere in razmerja na bojiščih?

Ne. Niti malo. Američani in drugi IS napadajo v zaledju in ne tam, kjer so najbolj nevarni. Bombardirajo naftne rafinerije, medtem pa islamisti obstreljujejo Kobani. Vsak dan so bliže. Ne vem, če mednarodna skupnost z vojaškim posredovanjem misli resno. Do zdaj so bombardirali prazne hiše. Mi smo bolj učinkoviti v boju kot ameriška letala. Direktno jih morajo napasti. To je edina možnost.

Kaj sporočate mednarodni skupnosti?

Hočemo živeti v miru. Vedno je bilo tako. Kurdi nikogar nismo napadli. Smo žrtve številnih interesov. Ni prvič tako. Bojim se, da nas bo svet zopet pustil na cedilu. Pomagajte nam!

Kako si predstavljate prihodnost? Mislite, da lahko Sirija in Irak preživita kot enotni državi?

Razmišljam le o miru in svobodi. O tem, da bomo vsi živeli na svoji zemlji in jo obdelovali. Meje in države se spreminjajo … Če bo Islamska država zmagala, se bomo vrnili tisoč let nazaj. Tega ne smemo dovoliti.