Tiskane izdaje
Po ponedeljkovem samomorilskem napadu v mestu Suruč na turško-sirski meji, v katerem je bilo ubitih 32 kurdskih aktivistov, se dogodki v Turčiji vrstijo z veliko – in dolgo pričakovano – hitrostjo. Turčija je danes dejansko tudi uradno vstopila v vojno z Islamsko državo.
V današnjih zgodnjih jutranjih urah so turška letala, ki so vzletela z vojaškega letališča v Diyarbakiru, bombardirala položaje pripadnikov Islamske države v bližini mesta Havar na sirski strani meji. Turško vojaško letalstvo je proti skrajni sunitski milici posredovalo le nekaj ur zatem, ko je bil v spopadih med turško vojsko in islamisti na mejnem prehod v bližini mesta Kilis ubit častnik turške vojske, dva pa sta bila ranjena. To so bili prvi »kopenski« spopadi med Turčijo in Islamsko državo, ki se je tako uspešno in krvoločno lahko širila tudi zaradi »aktivne« turške pasivnosti v zadnjih treh letih. Turčija je zaradi prepustnosti svoje skoraj 900 kilometrov dolge meje s Sirijo ter z logistično podporo nekaterim sirskim uporniškim skupinam in propadlo politiko do sirskega konflikta veliko prispevala h kaosu, ki vlada na severu Sirije; h kaosu, ki vse bolj preti, da se bo preselil tudi čez turško mejo.
Nikakor ni naključje, da so turške oblasti ravno v četrtek zvečer po devetih mesecih pogajanj in po telefonskem pogovoru obeh predsednikov Tayyipa Recepa Erdoğana in Baracka Obame sprejele odločitev, da Združenim državam dovolijo uporabo vojaškega letališča Incirlik tudi za vzlete vojaških letal, ki sodelujejo v koalicijskih bombnih napadih na cilje IS (do zdaj so Američani letališče lahko uporabljali le za vzletanje brezpilotnih letal, ki niso sodelovala v »ofenzivnih« operacijah).
Američani bodo IS bombardirali iz Turčije
Na dovoljenje za »ofenzivno« uporabo turškega letališča, ki je od sirske meje oddaljeno manj kot sto kilometrov, so Američani dolgo čakali. Zračno obračunavanje z Islamsko državo bo, posledično, zelo kmalu dobilo nove dimenzije, Turčija pa je tudi po »zavezniški« plati neposredno vstopila v vojno, ki jo je zadnje štiri leta in pol enako intenzivno podžigala in se ji − v kontekstu neposredne vpletenosti − izogibala.
To je zdaj že stvar preteklosti: Turčija je od danes naprej tudi uradno akter sirske vojne in hkrati tudi širšega bližnjevzhodnega konflikta. Ali kot bi dejal Serhat Güvenç, predavatelj mednarodnih odnosov na univerzi Kadir Has v Istanbulu, ki pravi, da utegnejo biti četrtkovi spopadi med turško vojsko in pripadniki Islamske države začetek polnega turškega »vstopa« v sirsko vojno in tudi dogajanje drugod po Bližnjem vzhodu. »Puščica je izstreljena iz loka. Osebno nisem prepričan, da je takšno vpletanje v sirski konflikt potrebno, a dogodki, ki smo jim priča, so neposredna posledica turške politike do Sirije,« razmišlja profesor Güvenç. V tem kontekstu je treba razumeti tudi izjavo predsednika turške vlade Ahmeta Davutogluja, ki je danes napovedal, da se bodo turške operacije proti Islamski državi »širile v skladu z varnostnimi potrebami države«.
»Kurdsko vprašanje«
Ob naštetem je treba biti izjemno pozoren na časovni okvir zaostrovanja razmer na meji med Turčijo in Sirijo. Še pred tremi meseci je v odnosu uradne Ankare do Islamske države vladala tiha pasivnost: Turčija se v delovanje skrajnih islamistov, ki jih je oportunistično in strateško »izkoriščala« za nadzorovanje kurdskih območij na obmejnih območjih, ni (neposredno) vmešavala. Status quo na severu države ji je odgovarjal, islamisti pa se, na drugi strani, do Turčije niso vedli sovražno. Šlo je za tiho − seveda neuradno − zavezništvo, v katerem so največjo ceno plačevali sirski Kurdi. Najboljši primer tega je opustošenje v Kobaniju.
Potem se je zgodil veliki preobrat, na katerega Ankara ni računala. Kurdske sile (YPG) na severu Sirije so strnile vrste in s pomočjo koalicijskih bombnikov in nekaterih sirskih uporniških skupin krenili v protiofenzivo proti skrajnim islamistom. V zadnjih treh mesecih so Kurdi osvojili ali osvobodili velik del ozemlja ob turški meji, ki je bil marsikod že dve leti pod nadzorom IS. Po kurdski osvojitvi strateško izjemno pomembnega in etnično dodobra mešanega obmejnega mesta Tal Abjad, je Turčija postala nervozna. Kurdom je namreč prvič v moderni zgodovini uspelo povezati tri svoje sirske province in razširiti svojo (avtonomno) vladavino. Nesporna ideološka in tudi vojaška povezanost sirskih in turških Kurdov predvsem s Kurdsko delavsko stranko (PKK) je turško nervozo še dodatno stopnjevala. Ta je vrhunec doživela na nedavnih parlamentarnih volitvah, kjer Erdoğanovi stranki AKP ravno zaradi kurdskih glasov, ki so se preselili k levičarskih kurdski stranki HDP, prvič po letu 2002 ni uspelo sestaviti samostojne vlade. »Kurdsko vprašanje« se je za Turčijo ponovno odprlo. In to na stežaj.
To dokazujejo tudi številne aretacije kurdskih politikov in aktivistov v zadnjih dneh, ko po vsej Turčiji potekajo velike policijske racije, katerih tarče nikakor niso le pripadniki Islamske države, ampak tudi člani levičarskih skupin, sekularni aktivisti, borci za človekove pravice in novinarji, ki so Turčijo obtoževali sodelovanja z IS.
