Tiskane izdaje
Kobani - Potem ko so se enote Islamske države v noči iz petka na soboto kurdskemu mestecu Kobani, ki leži tik ob turški meji, približale na deset minut vožnje in je na mesto, v katerem so ostali le še za boj sposobni moški padlo nekaj granat, so ameriški bombniki vendarle napadli islamistične položaje na obrobju poslednjega branika kurdskega ozemlja.
V kurdskih vasicah na turški meji, kjer je že deset dni povečana prisotnost vojske in policije, so se ameriških napadov odkrito veselili. Naši sogovorniki so drug za drugim vzklikali »Končno!«. Vzneseno so govorili o bližajočem povratku domov - pred napredujočo skrajno sunitsko milico je iz kurdskega (samooklicanega) avtonomnega območja na severovzhodu Sirije minuli vikend zbežalo okoli 130.000 ljudi. Večinoma so se zatekli v turške obmejne vasice in mesta, kjer jih je sprejelo lokalno kurdsko prebivalstvo, tudi samo že desetletja del velike zgodovinske tragedije kurdske ljudstva.
Iz Kobanija se je valil dim. Ameriški izstrelki so padli v neposredno bližino skoraj neverjetno prepustno mejo, preko katere je iz Turčijo v Sirijo v zadnjih treh letih vstopilo več tisoč mednarodnih borcev svete vojne, ki so ukradli upor proti brutalnemu režimu predsednika Bašarja al Asada in v Siriji skupaj z vrsto zunanjih sil pomagali sprožiti državljansko vojno, najbolj krvav in nevralgičen konflikt našega časa.
Kljub stopnjujočim se spopadom se včeraj iz Kobanija, ki sem ga, tihega in tesnobnega, a polnega volje po preživetju, obiskal včeraj, niso valile kolone beguncev. Morda tudi zato, ker so turške oblasti zdaj, ko bi Kurdi pomoč najbolj potrebovali, precej bolj poostrile nadzor na svoji meji, ki je bila zadnja tri leta bolj ali manj odprta. Prečkal jo je lahko kdor koli. Z obeh strani.
Če bo Kobani padel v roke islamistov, se bo zgodil velik pokol
»Končno, končno! Več tednov smo čakali, da bo svet napadel Islamsko državo. Upam, da se zdaj ne bodo ustavili. 'Daš' (tako Kurdi imenujejo islamiste) je pred vrati našega mesta. Ponoči so nas granatirali. Hudo je. V Kobaniju ni vode. Elektriko dobivamo preko generatorjev, a zmanjkuje tudi nafte,« je v bližini meje dejala gospa Pervin, ki sicer prihaja iz kurdske vasice Širan, od koder je pred desetimi dnevi skupaj z družino zbežala v Kobani. Danes ponoči je preko polja in železniške proge, ki ločuje Turčijo in Sirijo prišla v obmejno mestu Sučur. Tudi tu se ne počuti varno.
»Vse smo izgubili. Naša vas je popolnoma izropana. Če ne bi zbežali, bi nas vse pobili. Mnogim moškim so odrezali roke. Če bo Kobani padel v njihove roke, se bo zgodil velik pokol. Ustavite jih, prosim, ustavite,« je pretreseno nadaljevala odvetnica, ki se je nemudoma namestila pri sorodnikih, ki so iz Sirije zbežali že pred tednom dni - med pravim kurdskim eksodusom.
V eni hiši so zdaj nastanjene tri družine. Za seboj so pustili vse imetje. Zbežali so, da bi ostali živi. »Nismo imeli časa razmišljati. Na našo vas je kar naenkrat padlo nekaj raket. Vedeli smo, da so islamisti blizu, a do zadnjega trenutka upali, da nam ne bo treba bežati. Preko sela so nam sporočili, da nas bodo vse pobili, če takoj ne zbežimo. Ker smo bili obkoljeni, smo bili brez vsega. Na pot smo odšli lačni in žejni. Hodili smo do Kobanija. Strašno ... Tudi tu se ne počutim varno. 'Daš' je povsod,« Pervan ni mogla skrivati strahu.
Podobne zgodbe so govorili kurdski begunci, ki so v Turčijo zbežali v zadnjih osmih dneh. Številni spijo kar zunaj. Na ulicah in v parkih. Tisti, ki so imeli »srečo«, spijo pri sorodnikih. Tisti, ki jim je s seboj uspelo prinesti denarja, so najeli redka stanovanja, ki so bila na voljo v obmejnih mestih. Najbolj revni in ubogi spijo v lokalnih mošejah. Humanitarne pomoči je malo.
A zdi se, da najhuje šele prihaja.
