Tiskane izdaje
New York - Več kot trideset držav in mednarodnih organizacij se je na pariški konferenci pridružilo ameriškim načrtom za boj proti Islamski državi (IS), pri čemer so se zavezali, da bodo uporabili »vsa potrebna sredstva«.
Toda danes so v Parizu omenjali le Irak in se s tem izognili trenju diplomatsko precej tršega oreha, kako ukrepati proti Islamski državi v Siriji. Medtem se je Francija kot prva z letali pridružila ameriškemu delovanju v Iraku.
Zunanji ministri udeleženk so Iraku v skupni izjavi zagotovili »ustrezno vojaško pomoč«, pri čemer naj bi delovali v okviru Združeni narodov. Ameriški zunanji minister John Kerry, ki je v preteklih dneh neutrudno v koalicijo proti Islamski državi vpletal muslimanske (predvsem sunitske) sosede Iraka in Sirije, je napovedal, da pobuda pod vodstvom ZDA ne bo sklepala vojaškega sodelovanja z Iranom, ki kot šiitska velesila pomaga vladama v Bagdadu in Damasku.
Ameriško namero za uničenje Islamske države je do zdaj podprlo že več kot štirideset držav, vendar niso vse pripravljene vojaško podpreti Iraka. Za večjo legitimnost napadov na skrajneže so ZDA potrebovale podporo arabskih držav.
Čeprav uradno danes še nobena ni objavila vojaškega sodelovanja, so iz neuradnih diplomatskih krogov menda prihajala zagotovila, da jih je veliko obljubilo pomoč pri letalskih napadih. Med njimi so menda bili tudi Združeni arabski emirati, ki so pred kratkim iz oporišč v Egiptu bombardirali islamske milice v Libiji.
V izjavi brez omembe Sirije
Po teh neuradnih diplomatskih virih je Saudska Arabija menda celo ponudila, da bo sodelovala v letalskih napadih v Siriji. Današnja ministrska izjava se je tej državi popolnoma izognila, verjetno tudi zaradi navzočnosti Rusije in Kitajske, ki sta do zdaj z vetom preprečevali ukrepe proti režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada.
Rusija je že oznanila, da bodo napadi na Sirijo brez resolucije varnostnega sveta kršitev mednarodnega prava. Oprezna je tudi Turčija, ki noče kakorkoli pomagati sirski vladi.
Pariški konferenci naj bi sledilo podobno srečanje v Bahrajnu, na katerem bodo govorili o preprečevanju financiranja Islamske države in dotoka tujih prostovoljcev v vrste skrajnežev. Ti menda prihajajo iz kar 51 različnih držav.
Očitki o Obamovi »cesarski ošabnosti«
Ameriški zunanji minister John Kerry je danes dopotoval na konferenco o boju proti skrajnežem Islamske države v Parizu z načelno podporo (sunitskih) arabskih držav in z zapleteno označbo tega boja. Bela hiša skuša označiti spopad z Islamsko državo kot dolgotrajno protiteroristično operacijo, saj se otepa ostrih kritik, da se loteva nove vojne povsem mimo ameriške zakonodaje.
Medtem ko del ameriške desnice podžiga napad na Islamsko državo, del levice opozarja, da se Bela hiša za napade v tujih državah ne more več sklicevati na 13 let staro pooblastilo o vojni proti terorizmu, ki ga je kongres sprejel za boj proti odgovornim za teroristični napad 11. septembra. »Nič, kar je poskušal njegov predhodnik, George Bush mlajši, se ne more primerjati s cesarsko ošabnostjo predsednika Baracka Obame,« je zatrdil Bruce Ackerman, profesor prava in politologije na univerzi Yale.
Po njegovih besedah je Bush vsaj dobil kongresno privolitev v napade na Afganistan in Irak, medtem ko Obamova administracija ni objavila niti pravnega mnenja, ki bi utemeljilo enostransko uporabo predsedniških pooblastil za napovedovanje vojne. »Naslanjanje na resolucijo iz leta 2001 je že pri letalskih napadih v Jemnu in Somaliji bilo hudo nategovanje njenih določil. Toda Islamska država leta 2001 ne samo da ni obstajala, ampak se je Al Kaida celo javno odrekla povezavam z njo,« je opozoril Ackerman.
Zakon o vojnih pooblastilih iz leta 1973 namreč zahteva, da ameriški predsednik v 60 dneh od začetka sovražnosti dobi kongresno privolitev v delovanje v tujini, drugače mora v 30 dneh umakniti ameriške enote. Bela hiša je kongres o letalskih napadih na Islamsko državo obvestila 8. avgusta, zato naj bi se ji rok za njegovo soglasje iztekel 8. oktobra. Tudi predsednik Bill Clinton je ameriško posredovanje na Kosovu izpeljal brez odobritve kongresa, a ga je ustavil, preden se je iztekel 30-dnevni rok za umik. »Obama pa zdaj ravna na način, ki so ga celo Bushevi odvetniki samo predlagali,« je prepričan Ackerman.
Tisoč drobnih rezov
Demokratska Bela hiša ni prvič v takšnem položaju, Obama je že ob letalskih napadih na Libijo, ko kongres kljub podpori jastrebov na desnici ni dal soglasja za nove napade ameriških letal, to mirno prezrl. Takrat so to upravičevali s kreativno razlago, da »ne gre za nepretrgano bojevanje« in da »nihče ne strelja na ameriške vojake«. Tokrat so se naslonili celo na kongresno pooblastilo predsedniku Bushu iz leta 2002 za napad na Irak, ki je kot enega od razlogov navajalo povezavo z Al Kaido, čeprav se je kasneje pokazalo, da Sadam Husein ni sodeloval z Osamo bin Ladnom. Predsedniški kandidat Barack Obama je leta 2008 nasprotovanje tej resoluciji postavil v središče kampanje.
Tudi po mnenju Jacka Goldsmitha, profesorja prava na univerzi Harvard in avtorja pravne utemeljitve Busheve vojne proti terorizmu, je uporaba resolucije proti Al Kaidi za napade na IS »nategovanje dejstev«. Bela hiša od junijske napotitve prvih vojaških svetovalcev v Irak kongresu vedno znova pošilja naznanila o vojaškem delovanju, da bi tako na novo začenjala 60-dnevno štetje. Peter Spiro, profesor mednarodnega prava na univerzi Temple, je zatrdil, da gre za pravne obvoze, ki »bodo zakon o vojnih pooblastilih ubili s tisoč drobnimi rezi«.
Sprejemanje morebitnega kongresnega blagoslova otežuje tudi zapleteno predvolilno tehtanje moči. Republikanci nočejo glasovanja o resoluciji, ki bi neposredno podprla Obamovo politiko, demokrati si ne želijo teme, ki bi nepriljubljenega predsednika pred novembrskim glasovanjem za tedne potisnila v ospredje. Hkrati se na obeh političnih polih bojijo nepredvidljive koalicije protivojnih liberalcev in libertarnih konservativcev, ki se v kongresu včasih pojavi ob vprašanjih nacionalne varnosti.
Bela hiša medtem lobira za čimprejšnji sprejem zakona, ki naj bi omogočil pol milijarde dolarjev vredno urjenje in oborožitev sirskih upornikov. Kongres naj bi o njem glasoval še ta teden, vodja Obamovega kabineta Denis McDonough pa pravi, da tudi vodstvo republikanskega spodnjega doma pri tem »kaže zelo dober napredek«. Greg Sargent, levičarski bloger časnika Washington Post, je zatrdil, da bo desnica zakon o oboroževanju sirskih upornikov uporabila kot stranpot za podporo vojnim načrtom predsednika, ne da bi ji bilo treba glasovati o vojni.
