Tiskane izdaje
Petkov talibski napad na oporišče afganistanske vojske v provinci Balk, v katerem je bilo ubitih 160 vojakov, najmanj toliko pa je bilo ranjenih, natančno odseva razmere v padli državi, kjer vojna – s kratkimi postanki v boksih geostrateških interesov − neprekinjeno traja že skoraj štiri desetletja.
Petnajst let in pol po padcu talibskega režima in slaba tri leta po zaključku popolnoma propadle Natove misije ISAF je Afganistan bolj ranljiv in kaotičen kot kadar koli po letu 2001, ko so Združene države napadle talibski režim, ker je ta »gostil« Al Kaido in njenega voditelja Osamo bin Ladna. Če je se je v prvih dveh letih tuje vojaške prisotnosti pod Hindukušem morda zdelo, da se stvari izboljšujejo in je pred infrastrukturno, družbeno, institucionalno in politično uničenim Afganistanom »nekaj takega kot prihodnost«, je kmalu po začetku ameriško-koalicijske okupacije Iraka postalo jasno, da ne bo tako. Po invaziji na Iraku in posledičnem izbruhu državljanske vojne je Afganistan za nekaj let izginil s seznama zunanjepolitičnih in varnostnih prioritet, kar je razpršenim in oslabljenim talibom – z neskromno pomočjo pakistanskih varnostno-obveščevalnih služb – omogočilo vrnitev. Ta je bila zložna, strukturirana, dobro vodena, potrpežljiva, strateško in varnostno premišljena. »Američani imajo ure, talibi imajo čas,« mi je pred leti v provinci Helmand dejal eden izmed sogovornikov.
Najbolj krvavo po 2001
To je bila samouresničujoča se prerokba. Leto 2016 je bilo v Afganistanu najbolj krvavo po letu 2001. V napadih talibov in »konkurenčne« Islamske države je bilo ubitih 6700 (!) pripadnikov afganistanskih oboroženih sil, ranjenih je bilo okoli 12.000. Afganistanska vojska (enako velja za policijo) je po petnajstih letih urjenja in po porabljenih dvaintridesetih milijardah dolarjev večinoma še vedno nesposobna resnega bojevanja. Kljub temu da vojsko »tvori« 170.000 vojakov, v resnih vojaških operacijah sodeluje le okoli 17.000 borcev, večinoma tistih, ki so jih izurili ameriški in evropski (tudi slovenski) vojaški inštruktorji. Vojska ima težave s poveljevanjem, strukturo, pripadnostjo (prva identiteta je etnična, nikakor ne nacionalna) in motivacijo, predvsem pa s kadrovanjem, saj se afganistanskim oboroženim silam večinoma pridružujejo mladi moški z družbenega in ekonomskega dna.
To omogoča razmeroma lahko infiltracijo talibov in pripadnikov drugih uporniških skupin, kar je bil tudi eden izmed ključnih razlogov za petkov brutalni pokol afganistanskih vojakov v sicer uradno strogo varovanem oporišču na razmeroma mirnem severu države. To je bil udarec v srce afganistanske države in varnosti ter jasen znak, da ta ne obvladuje niti najbolj ključnih institucij – v lanskem letu so talibi napadli vrsto vladnih poslopij, pred mesecem dni pa je bilo v napadu na vojaško bolnišnico v Kabulu ubitih 50 vojakov.
Talibi trenutno obvladujejo približno polovico afganistanskega ozemlja, v državi je še vedno prisotna IS, del ozemlja pa je pod nadzorom različnih gospodarjev vojne – večinoma povezanih z zasebnimi varnostnimi podjetji, tihotapci opijske paste in varnostno-obveščevalnimi službami. Centralna vlada v Kabulu je pod vodstvom predsednika Ašrafa Ganija še bolj šibka – to je prav poseben »dosežek«! – kot v času dolgoletne, s korupcijskimi škandali prežete vladavine Hamida Karzaja.
Tudi ekonomske razmere – vključujoč brezposelnost – so slabše kot kadar koli po padcu talibskega režima, kar dodatno povečuje migracijske poti proti Turčiji in Evropski uniji. Iz države, ki jo tako EU kot Slovenija opredeljujeta za varno in tja iz dneva v dan vračata več afganistanskih beguncev, ljudi s samega dna begunskega prehranjevalne verige, je lani zbežalo več sto tisoč ljudi – točne številke ne pozna nihče. V prvih treh mesecih letošnjega leta je bilo zaradi spopadov in splošnega pomanjkanja varnosti po podatkih Združenih narodov (OCHA) notranje razseljenih okoli 380.000 ljudi.
Kalvarija beguncev v obeh smereh
Ahmed Rašid, legendarni pakistanski novinar in avtor več knjig o Afganistanu in talibih, pravi, da bo imel petkov napad na oporišče v provinci Balk uničujoče posledice za moralo afganistanskih vojakov in njihovih poveljnikov. Tudi zaradi tega, ker se je napad zgodil le mesec dni po podobni tragediji v Kabulu. »Pri tem ne gre pozabiti na vladno krizo in vrsto odprtih problemov, še najbolj ekonomske krize. Denar odteka. Upoštevati moramo tudi dvomljivo lojalnost in možnost, da talibi znotraj afganistanske vojske 'postavijo' svoje speče celice. Ne afganistanske oblasti ne Američani v zvezi s tem niso naredili dovolj. Tu moramo dodati še begunsko krizo, tisoče Afganistancev beži proti Evropi,« pravi Rašid. Begunska kriza nikakor ni enosmerna – beguncev v Afganistan ne vrača le Evropska unija, pač pa tudi sosednji, marsikje sila nemirni Pakistan, ki afganistanske begunce – v milijonskih številkah – gosti že vse od prvih let sovjetske okupacije naprej.
V Pakistanu trenutno – večinoma v zelo slabih razmerah – živi približno poltretji milijon afganistanskih beguncev, ki so jih oblasti iz Islamabada lani začele nasilno vračati v porušeno domovino. Leta 2016 se je v Afganistan iz Pakistana proti svoji volji moralo vrniti skoraj 600.000 ljudi, med njimi je bilo 365.000 registriranih beguncev.
»Varna država«
Zaradi petkovega talibskega napada sta v ponedeljek odstopila afganistanski obrambni minister general Abdula Habibi in poveljnik generalštaba general kadam Šah Šahim. Kabul je v ponedeljek nenapovedano obiskal ameriški obrambni minister Jim Mattis, ki je kot general v vrstah marincev nekaj časa preživel prav na afganistanskih bojiščih. V prihodnjih dneh je mogoče pričakovati zasuk v ameriški politiki do Afganistana – ameriška vojaška prisotnost pod Hindukušem se bo po delnem umiku leta 2014 skoraj gotovo povečala. Za najmanj 3000 in največ 10.000 vojakov. Združene države imajo v Afganistanu trenutno 9800 vojakov. Talibov je okoli 40.000.
Enega samega znaka ni, da bi se večna vojna lahko v nekaj letih vendarle končala. Nasprotno.
