Tiskane izdaje
Prizorišče bržkone ključne bitke sirske vojne je eno najstarejših kontinuirano poseljenih mest na svetu. Lega na svilni poti med Daljnim in Bližnjim vzhodom je Alepu zagotovila vlogo ključnega trgovskega središča. Propad Otomanskega imperija je sicer zmanjšal pomen mesta, ki pa je kljub temu ohranilo strateško vlogo v regiji.
Z več kot dvema milijonoma prebivalcev je bil Alep največje mesto Sirije in njena ekonomska prestolnica. Razvita industrija in trgovina sta pred vojno prispevali več kot polovico delovnih mest v proizvodnji in izvoza države. S številnimi znamenitostmi, nad katerimi se vzpenja srednjeveška trdnjava, je bil Alep tudi pomembna turistična destinacija.
Khalil Ashawi/Reuters
Ko se je marca 2011 začel upor proti vladavini predsednika Bašarja al Asada, je Alep obveljal za eno režimskih trdnjav. Spopadi v mestu so se začeli julija 2012, ko so vanj vdrli uporniki iz okolice in zasedli njegov vzhodni del. Zaradi silovitosti spopadov zanj in njegovega strateškega pomena se je Alepa oprijel vzdevek »Sirski Stalingrad«.
Večji del vojne je bilo mesto razdeljeno približno na pol, večina prebivalcev je živela na zahodu, pod nadzorom vlade. Kurdski prebivalci Alepa, skoncentrirani v četrti Šejk Maksud, so se na bojišču postavili na stran režimskih sil. Upornikom je že leta 2012 uspelo odrezati zahod Alepa od drugih območij v rokah vladne vojske, leto pozneje pa je vojska z juga spet povezala mesto in naslednje leto zavzela še njegove vzhodne in severovzhodne pristope.
Srdito medsebojno obstreljevanje sprtih strani je številne alepske soseske spremenilo v kupe ruševin. V bojih je bilo razdejano tudi staro središče mesta, zaščiteno s statusom Unescove svetovne kulturne dediščine.
Foto: Reuters
Razmerje sil se je začelo spreminjati na začetku letošnjega leta, ko so vladne sile pretrgale oskrbovalno pot upornikov iz Turčije. Poleti jim je uspelo zavzeti še zadnjo cestno povezavo med vzhodom Alepa in preostalimi uporniškimi območji. Upornikom, razdeljenim na frakcije, je nekaj tednov pozneje sicer uspelo pretrgati obroč, a so ga vladne sile kmalu spet zaprle.
Ob izdatni podpori ruskih letal in proiranskih milic so režimske sile sredi novembra sprožile odločilno ofenzivo. Takrat je na ozemlju pod nadzorom kakšnih 8000 upornikov na vzhodu Alepa živelo okoli 275.000 ljudi. Po tednu dni silovitega obstreljevanja so vladne sile prebile nasprotnikovo obrambo. Do konca novembra je v njihove roke padla tretjina uporniškega ozemlja.
Foto: Omar Sanadiki/Reuters
Upornikom nikakor ni uspelo stabilizirati obrambne črte. V naslednjem tednu so izgubili še tretjino ozemlja. Sklepna ofenziva na preostali uporniški žep se je začela 10. decembra. Uporniki so skupaj z okoli 50.000 civilisti stisnjeni na ozemlje, veliko vsega štiri kvadratne kilometre, po nekaterih ocenah še manj.
Po silovitem obstreljevanju in poročilih o pobojih civilistov je bil 12. decembra sklenjen sporazum o evakuaciji obleganih upornikov in civilistov v prvinco Idlib, ki pa je že naslednji dan propadel. Med sprtima stranema tako spet divjajo srditi spopadi, vendar se zdi končna zmaga vladnih sil le še vprašanje časa.
S tem bi v njihove roke padlo še zadnje večje urbano območje pod nadzorom upornikov, Asadov režim pa bi dosegel pomembno (ne le simbolično) zmago, ki bi mu omogočila preusmeritev znatnih sil na druga bojišča. A zmaga v Alepu ne pomeni tudi končne zmage v vojni.
Foto: Omar Sanadiki/Reuters
