Vojna kot način življenja

Ernest Shackleton, veliki polarni raziskovalec, se je na Antarktiko odpravil jeseni 1914. Kmalu po izbruhu prve svetovne vojne. Ko se je spomladi leta 1916 končno le vrnil na kitolovno postajo v Južni Georgii, je tamkajšnjo posadko mimogrede vprašal, kdo je zmagal v tej veliki evropski vojni. Nad odgovorom je bil silno presenečen. Vojna je namreč še trajala. Evropa je z neznosno slo uničevala vse, kar je prej ustvarila v letih velikega napredka ...

Deset mesecev pred izbruhom prve svetovne vojne so v Haagu slovesno odprli imenitno Palačo miru, kjer je danes mednarodno arbitražno sodišče, ki rešuje konflikte in preprečuje vojne. V tistem času je ves svet navdušeno prebiral knjigo Normana Angella Velika iluzija, v kateri je pisec razlagal, zakaj so vojne med civiliziranimi, razvitimi družbami nesmiselne in kontraproduktivne. Leta 1913 je doživela že četrti ponatis. Dvajset let pozneje, bilo je leta 1933, ko je prva svetovna vojna že razdejala Evropo, celina pa se je s političnim vzponom nemških nacionalsocialistov neznosno hitro bližala novi katastrofi, je pisec dobil Nobelovo nagrado za mir. Toda čas je pokazal, da se ni svet nič naučil iz knjige, ki so jo takrat vsi po vrsti prebirali. Vsi, razen politikov.

Vojna, ki je za vselej končala mir

Izbruh vojne pred sto leti je bil za mnoge šok. Toda vojna nad Evropo ni planila kot strela z jasnega. Črni oblaki so se nad celino zbirali že dolgo. Vojna namreč ni nesrečno naključje, ampak je vedno rezultat nečesa. V zgodovini ni nič neizbežnega. Zato bi se Evropa tej vojni lahko izognila. Toda po atentatu v Sarajevu je skorajda vse evropske politike zapustila modrost in sposobnost realnega presojanja položaja. Nasedli so takrat prevladujočemu socialnemu darvinizmu in njegovemu bratrancu militarizmu, ki sta goreče širila laž, da je vojna nekakšen nujni del velike tekme med narodi, velikega boja za preživetje. Zato je avstralski zgodovinar Christopher Clark vse voditelje tistega časa razglasil za »mesečnike«. Posledice tovrstnega političnega lunatizma so bile strahotne. Izbruhnila je velika vojna, ki je za vselej končala mir, pravi kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan.

Zdaj, ob stoti obletnici prve svetovne vojne in 75. obletnici začetka drugega velikega svetovnega spopada, se v resnici ni mogoče znebiti občutka, da so vojne postale pravzaprav nekakšna stalnica naše konfliktne civilizacije. Ni jim videti konca. Združeni narodi so prvo desetletje novega tisočletja, denimo, razglasili za desetletje kulture miru. V tem času naj bi svet enkrat za vselej obračunal z neznosno kulturo vojn, ki so človeštvu v zadnjih desetletjih in stoletjih prinesle toliko zla, sovraštva in smrti. Nameni so bili žlahtni, toda interesi velikih so jih znova (pre)hitro zatrli. Mir spet ni dobil priložnosti. Še več. Prejšnje desetletje je bilo celo eno najbolj krvavih doslej. Ameriški general William Webster je prostodušno priznal, da takšne koncentracije čet in orožja, kolikor se ga zdaj že več kot desetletje vali po Afganistanu in Iraku, svet še ni videl vse od druge svetovne vojne.

Zdajšnja kriza na Bližnjem vzhodu, kjer vse gori, je pravzaprav neposredna posledica ameriškega naskoka na Kabul in Bagdad. O tem je že pred časom pisal marca umrli Jonathan Schell, nekdanji poročevalec New Yorkerja iz vojne v Vietnamu, kasneje pa profesor na Princetonu, ki je takoj po 11. septembru posvaril pred »pravo Niagaro vojn«, ki jih znata sprožiti afganistanska in iraška avantura.

Zdi se, da je bil enajsti september v resnici izjemna priložnost »za ščuvanje psa, ki je v vsakem od nas«, je v svojih nesmrtnih Pismih proti vojni zapisal Tiziano Terzani. Ameriška vojna proti terorju je namreč na široko odprla pandorino skrinjico zla. Ena vojna je rojevala drugo. Rusija je zravnala z zemljo Čečenijo, grobo kaznovala neposlušno Gruzijo in okupirala del Ukrajine. Izrael je to poletje že tretjič zapored grozljivo kaznoval Gazo. Kitajska je vojno proti terorju izkoristila za obračun z muslimanskimi Ujguri iz Xinjianga. Kultura miru nima več domovinske pravice v tem podivjanem svetu, ki bo z vojnami enkrat uničil samega sebe.

Prazne besede o miru

A politika kljub temu nenehno vzneseno govori o miru. Spominjam se nastopa nekdanjega nizozemskega premiera Jana Petra Balkenendeja pred leti v Strasbourgu. Takrat je ponosno citiral slavnega rojaka Erazma Rotterdamskega in druge evropske filozofe, ki so mir postavljali za najvišji cilj evropske politike. Toda pri izbiri poante svojega imenitnega govora ni imel najbolj srečne roke. Visoko pesem miru je namreč pel ravno v času, ko je bilo skoraj pol Evrope vpletene v dve vojni hkrati. V tisti v Afganistanu in Iraku.

Kakšen mir je imel torej Balkenende takrat v mislih? Od kod takšna nekritičnost evropske in s tem kajpak tudi slovenske politike, ki je brez vsakršnih pomislekov kimala vsemu, kar so si takrat izmislili Američani? S svojo gorečo voljnostjo so zgolj ponavljali napake svojih predhodnikov izpred sto let, ko so obupano stokali, da se vojni preprosto ni mogoče izogniti.

A politika pri tem seveda pozablja, da je vojna pravzaprav vedno prevara. To je na lastni koži občutil ameriški general Smedley Butler, ki je v eni svojih knjig pošteno zapisal: »Vojna je prevara. Prevaro je najlažje opisati kot nekaj, kar ni tisto, kar se zdi večini ljudi. Samo majhna skupina poznavalcev ve, za kaj gre. Vodi jo peščica na račun množic ...!«

Krepimo se z moralo, ne z orožjem

Vojne se začenjajo v človeškem umu in človeški um je tisti, kjer je treba zgraditi obrambo miru, govori preambula Unescove temeljne listine. Tako razmišlja tudi Tiziano Terzani, ko pravi: »Še bolj kot zunaj so vzroki vojne v nas samih. V strasteh, kot so želje, strah, negotovost, pohlep, ponos, nečimrnost. Počasi se jih je treba rešiti. Spremeniti moramo obnašanje … Čas je, da stopimo na plan, čas je, da se zavežemo vrednotam, v katere verjamemo. Civilizacija se z moralno odločenostjo okrepi veliko bolj kot z novim orožjem …«

Tiste, ki svet nenehno pehajo v vojne, je zato treba obtožiti dveh stvari. Najprej nerazumljivega nezavedanja, kako uničujoče so vojne in koliko gorja prinašajo. In drugič: pomanjkanja poguma upreti se tistim, ki širijo laži, da je vstop v vojno edina možnost. To preprosto ni res. Izbira vedno obstaja. Med vojno in mirom. In mir je vedno veliko boljša opcija. Le priložnost mu je treba dati.