Tiskane izdaje
Z neposrednim vstopom Rusije v sirsko vojno je najbolj krvav konflikt našega časa dobil silovit pospešek. Po štirih letih in pol impotentnega čakanja in opazovanja s strani »mednarodne skupnosti«, je Moskva zapolnila nastali vakuum in z letalskimi napadi na različne uporniške skupine postalo prvo orožje režima Bašarja al Asada.
Ruska vojaška letala so v zadnjih treh dneh bombardirala številne uporniške cilje – in postojanke – v bližini Idliba, Hame in Damaska, v četrtek pa so ruski piloti bombardirali tudi sedež poveljstva Islamske države južno od Rake, prestolnice samooklicanega kalifata. To je bil po trinajstih mesecih koalicijske »operacije« proti IS dejansko prvi resen letalski napad na ključno oporišče skrajne sunitske milice. V prvih treh dneh ruskih letalskih napadov je bilo mogoče dobiti vtis »teroristične uravnilovke« in hkrati sistematične krepitve Asadovega režima v Damasku– ruske bombe so padale po vsaj šestih različnih uporniških skupinah, med njimi tudi po tistih, ki so same žrtve brutalnosti Islamske države in hkrati tudi napadov Asadovega režima.
Visoki predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Aleksej Puškov je danes izjavil, da so glavni cilj ruskih napadov skupine Islamske države, ki se nahajajo najbližje Damasku in ob tem dodal, da bodo napadi trajali vsaj tri ali štiri mesece. Pred pariškim vrhom, kjer se bo ruski predsednik Vladimir Putin danes tudi v zvezi s sirsko vojno sestal s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom in nemško kanclerko Angelo Merkel, je Puškov »zahodno koalicijo« še ošvrknil, da se je ta zadnje leto dni le pretvarjala, da bombardira Islamsko državo, dejansko pa je »bombardirala puščavo«.
Koalicijsko pretvarjanje
O tem ni nobenega dvoma. Tako imenovani obračun z Islamsko državo je skrajno islamsko milico le še okrepil. V tem času se je IS »na terenu« pridružilo še najmanj 30.000 borcev, območje, ki je pod njihovim nadzorom, pa se je medtem povečalo skoraj za tretjino. Zahodne obtožbe na ruski račun so zato tukaj in zdaj, milo rečeno, patetične: koalicija voljnih 2.0 je imela za obračun z IS namreč na voljo ogromno časa, sredstev in globalne podpore. Prave politične volje za resen obračun pa ni bilo, saj je bila Islamska država (vsaj v svojem zgodnjem obdobju) vrhunska podizvajalka zunanje politike nekaterih članic koalicije; na čelu s Saudsko Arabijo.
Rusija je v Siriji spretno izkoristila geopolitično priložnost, ki so ji jo – na pladnju – ponudili tisti, ki se iz Bližnjega vzhoda, kjer so za seboj pustili popolno razsulo, poskušajo vojaško umakniti, a ob tem ohraniti svoje gospodarske interese. Očitno je, da je agresivno rusko delovanje v Siriji, kjer je Moskva z vojaškimi inštruktorji, orožjem in obveščevalci sicer prisotna že od prvega dne vojne naprej, zdaj pa bo svoje (in Asadove) politične in varnostne cilje poskušala tudi »fizično« udejanjiti, najbolj presenetilo ravno tiste, ki bi morali geopolitična razmerja najbolj poznati. To je – šokantno.
Bitka za Sirijo je bila že davno izgubljena
Sirska vojna je, posledično, vstopila v novo, morda celo sklepno obdobje. Naslednji meseci bodo odločilni. Največjo ceno ruskega bombardiranja bodo brez dvoma – poleg Islamske države – plačale uporniške skupine, ki jim je uspelo preživeti dolga leta navzkrižnega ognja. Zelo težko si je namreč predstavljati, da bodo bolj zmerne skupine, ki jih je Zahod kljub drugačnim obljubam zaradi lastnih interesov pustil na cedilu, uspele preživeti tako rusko bombardiranje, kot prihajajočo kopensko ofenzivo, pri kater bo ob sirski vladni vojski in libanonskem Hezbolahu sodelovalo tudi več sto iranskih vojakov, ki so po poročilih iz Sirije, v zadnjih dneh (skupaj z orožjem) že prispeli v Damask.
Bitka za Sirijo je bila že davno izgubljena, a veliki geopolitični spopad, v katerem bo najbolj trpelo že tako globoko travmatizirano civilno prebivalstvo, se šele dobro začenja.
