Tiskane izdaje
Hitro povečanje števila beguncev in priseljencev na poti proti obljubljenim evropskim deželam v letošnjih pomladanskih mesecih ne bi smelo presenetiti nikogar, saj so številni kazalniki že dlje časa napovedovali, da se bo morala na begunsko krizo popolnoma nepripravljena Evropa prej ali slej soočiti s posledicami vojn, revščine, podnebnih sprememb in splošnega obupa.
Eno največkrat − javno in zasebno − postavljenih vprašanj v zadnjih tednih je, kako to (in zakaj), da se je ravno zdaj proti Evropi podalo toliko ljudi. Po družabnih omrežjih krožijo številne teorije zarote, ki med seboj tekmujejo v lucidnosti niča, sprevrženosti, iskanju ideološke podstati begunske krize in pomanjkanju kakršnega koli humanizma. In to nikakor ne velja le za »tradicionalne« ksenofobne varuhe meja. Spirala mnenj brez kakršnega koli stika z realnostjo − kaj šele stika z dejansko živimi ljudmi − je neskončna. In tudi neskončno škodljiva.
Nedvomno je ključni razlog za tako skokovito povečanje števila ljudi, ki bežijo proti Evropi, razširjeno vojno stanje na Bližnjem vzhodu. Sirska vojna je vstopila v odločilno, morda celo sklepno fazo. Državljanske vojne so v boju za ozemlje, naravna bogastva in vpliv najbolj krvave ravno v svojih zaključnih poglavjih in iz Sirije trenutno − proporcionalno − beži več ljudi kot kadar koli v štirih letih in pol vojne, a kljub temu se ogromna večina sirskih beguncev še vedno nahaja v sosednjih državah. To so tisti, ki si drage poti proti Evropi preprosto ne morejo privoščiti. Znotraj države je razseljenih še okoli enajst milijonov ljudi.
Vrhunec sirske vojne
V letošnjem letu sem se na vseh ključnih točkah begunskih poti proti Evropi pogovarjal s stotinami sirskih beguncev, ki so iz opustošene države zbežali pred brutalnostjo Islamske države in tudi – njihovo število strmo narašča – pred prisilno mobilizacijo v vladno vojsko. Drug za drugim ponavljajo, da nočejo pobijati lastnih ljudi, v kar jih marsikje po državi sili režim predsednika Bašarja al Asada, vojnega zločinca, ki je v očeh akademske levice (in, ironično, skrajne desnice) postal tako rekoč branik sekularnega sveta, ki mu v imenu ideologije sproti opravičuje najhujše možne grehe. Dejstvo je, da Sirci bežijo tako pred Islamsko državo kot pred režimom, ki se panično bori za preživetje; režimom, ki je s svojim brutalnim odzivom na proteste spomladi 2011 dejansko ključni krivec za vojno in − ob ameriški okupaciji Iraka in destabilizaciji regije − eden temeljnih razlogov za nebrzdano širitev skrajne sunitske milice.
Odprtje grško-makedonske meje in turški prekupčevalski posel stoletja
Stopnjevanje sirskega konflikta se je časovno ujelo z grškim odprtjem meje z Makedonijo, kamor se je nemudoma podalo tisoče in tisoče ljudi, ki so bili prej ujeti v Grčiji. Ta je – tako politično kot ekonomsko – v zadnjih letih plačala največjo ceno tako imenovanega drugega dublinskega sporazuma (Dublin II), zaradi katerega so evropske države v Grčijo in druge države vstopa v Evropsko unijo (Italija, Malta) vrnile ljudi brez veljavnih dokumentov za bivanje v EU.
Odprtje grško-makedonske meje je v sosednji Turčiji, ki še vedno gosti krepko več kot milijon sirskih beguncev, nemudoma zagnalo gigantski prekupčevalski posel: zacvetela je »vojna ekonomija«. S turških obal je sredi letošnje pomladi proti vzhodnoegejskim grškim otokom (Kos, Lesbos, Samos, Leros …) v gumijastih čolnih vsak dan v povprečju prispelo več kot 5000 ljudi. Posli v Turčiji nikoli niso bili boljši, a zdi se, da so se oblasti v Ankari, ki so močno pripomogle k sirski tragediji in tragični koloni človeštva na poti proti Evropi, v zadnjih dneh vendarle odločile poseči v »begunsko vprašanje«.
Množično grobišče v Sredozemlju
Balkanska pot v Evropo je tako za begunce kot za priseljence postala bolj varna, cenejša, hitrejša in – predvsem – bolj »uspešna«, kot smrtno nevarno potovanje čez Sredozemsko morje. Na poti iz Libije, kjer poteka več vojn hkrati in jo je mednarodna skupnost po vojaškem posredovanju pred štirimi leti prepustila samo sebi (in številnim mrhovinarjem), proti južnim obalam Evropske unije, predvsem Lampeduse in Sicilije, je letos umrlo že okoli 2700 ljudi. V zadnjem desetletju pa že več kot 23.000. Sredozemsko morje, kjer EU sodeluje v velikem zločinu proti človeštvu, je množično grobišče. A nič drugače ni v Sahelu, preko katerega proti Libiji potekajo ključne prekupčevalske poti iz podsaharske in zahodne Afrike ter v prvih mesecih letošnjega leta – pred odprtjem »balkanskega koridorja« – tudi iz Bližnjega vzhoda in Afriškega roga (Somalija, Eritreja, Etiopija). Zaradi vsega naštetega se je velik del beguncev in priseljencev iz »sahelsko-sredozemske poti« preusmeril na Balkan.
Na Balkan se je v celoti preusmeril tudi begunsko-priseljenski tok iz Afganistana in Pakistana. Dejstvo je, da je Afganistan že 37 let država v stalnem vojnemu stanju in da na nemajhnem delu Pakistana potekajo oboroženi konflikti. Kdo so »akterji« teh vojn, ni pomembno. Ljudje bežijo. To je njihova edina možnost in − za veliko večino − nikakor ne izbira.
Begunstvo nikoli ni stvar izbire
Dejstvo je, da se je število beguncev in priseljencev iz Srednje Azije, ki čez Iran, Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško in Madžarsko ali Slovenijo potujejo naprej proti obljubljenim evropskim državam, povečalo, saj pot kljub vsem oviram, mejam in ubijalski birokratski mašineriji nikoli ni bila bolj »odprta« kot v zadnjih mesecih in, predvsem, tednih. Ob tem je nujno treba vedeti: tako iz Sirije kot iz Afganistan bežijo tisti, ki si beg lahko privoščijo. Boleča ironija je, da ljudje, ki na poti s svojega porušenega doma do, denimo, Obrežja porabijo več mesecev, predstavljajo nekakšno zgodbo o uspehu, kar ves čas poudarjajo tudi sami. Najhuje je tistim, ki iz vojne vihre, ki je nikakor niso sami zakuhali, ne morejo zbežati. In to je velika večina ljudi.
