Tiskane izdaje
Šestdeseti člen dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb govori o prenehanju veljavnosti ali začasnem prenehanju uporabe mednarodne pogodbe zaradi njene kršitve.
Davorin Lapaš, profesor na zagrebški pravni fakulteti, je za več hrvaških medijev dejal, da se mora hrvaška stran pri odstopu od arbitražnega sporazuma sklicevati nanjo, ker samo arbitražno sodišče ni predvidelo takšne situacije, kot je nastala, niti tega ni v konkretnem arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško.
Sporazum predvideva reševanje kršitev
Povsem drugače meni dr. Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. »Preden pridemo do vseh možnih scenarijev, je treba uporabiti sam arbitražni sporazum, kjer piše, kakšnih dejanj se morajo države vzdržati in kakšni ukrepi sledijo, če se katera ne, arbitražno sodišče lahko, denimo, odredi tudi kakšne začasne ukrepe,« je povedala Vasilka Sancin.
Obenem, razlaga, 60. člen dunajske konvencije govori o bistveni kršitvi pogodbe, katere pa v tem primeru ne vidi. »Sama 'okuženost' arbitra ne pomeni bistvene kršitve pogodbe, ker je v pogodbi o arbitražnem sporazumu predvidena možnost, kako se takšna kršitev odpravi. Če bi bil to vzrok za odstop od pogodbe, bi bil člen v arbitražnem sporazumu odvečen.
V tretjem odstavku drugega člena jasno piše, da če se kadarkoli mesto v arbitražnem tribunalu izprazni, se zapolni skladno s postopkom, predvidenim za prvotno imenovanje.
Arbitražni tribunal je v svoji izjavi prejšnji teden Slovenijo tudi pozval, naj to naredi. Če Hrvaška meni, da je okužena celotna sestava tribunala, lahko zahteva menjavo tudi preostalih arbitrov. Ne more pa govoriti o okuženosti vseh in hkrati ne zahtevati sanacije tega, če meni, da je ta potrebna.«
Poleg tega arbitražni sporazum tudi predvideva ukrepanje v primeru zaostrovanja odnosov. »Prvi odstavek desetega člena pravi, da se pogodbenici vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča,« je pojasnila Sancinova. Strokovnjakinja poudarja, da je arbitražni sporazum mednarodna pogodba, katere namen je voditi k rešitvi vitalnega interesa za državi in je zato takšne narave, da odstop sploh ni predviden, ker se v primeru kakršnihkoli težav lahko skladno s pravili, ki veljajo zanj, te tudi sanirajo.
»To so izjemno stabilne pogodbe, ki predvidevajo različne mogoče odzive na nepravilnosti, če se te pojavijo. Urejajo preresna vprašanja, da bi lahko pogodbe, ki se sklenejo o takšnih vitalnih interesih, odpovedovali v skladu s trenutnim navdihom.«
Negotov tudi
Kaj se zgodi, če se Hrvaška kljub vsemu odloči za ta korak? »Hrvaška mora najprej formalno sporočiti Sloveniji svojo namero o odstopu, v sporočilu navesti razloge in vzroke ter pravno argumentacijo, zakaj tako postopa. Potem ima druga pogodbenica tri mesece časa, da na to odgovori,« je razložila Vasilka Sancin.
Vprašanje se potem postavlja, kdo je tisti, ki razsoja o upravičenosti odstopa od pogodbe. »Ker v mednarodnem pravu nimamo neke osrednje sodne oblasti z obvezno sodno jurisdikcijo, bi bilo vprašanje, pred katerim pravnim mehanizmom bi države reševale spor – ali z neko novo arbitražo o tem vprašanju, ali pred meddržavnim sodiščem ali kako drugače. Ni avtomatizma glede sodne pristojnosti, ki bi se v tem primeru uporabila.«
Argumenti kljub vsemu so
Veliko verjetnost, da se bo Hrvaška sklicevala na 60. člen dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb in da ima lahko pri tem precej dobre argumente, pa potrjuje Ana Stanič, odvetnica v Londonu, specializirana za področje evropskega in mednarodnega prava ter predavateljica mednarodne arbitraže na University of London.
»Materialna kršitev pogodbe je kršitev člena, ki je nujen za izpolnitev namena pogodbe. Torej, oni lahko rečejo, da je bil namen pogodbe reševanje spora z arbitražo. Država je vanjo vstopila v dobri veri, zdaj pa imajo dokaz, da Slovenija ni pristopila k postopku reševanja v dobri veri,« razmišlja Ana Stanič.
Po slišanem bi lahko sklepali, da namen nekdanjega nacionalnega arbitra Jerneja Sekoleca ni bil samo pridobivati dodatne informacije in komuniciranje s sodniki, ampak je sočasno, s pomočjo slovenske agentke Simone Drenik, vplival na druge.
Prav ta del vpliva na druge bi utegnila biti podlaga za dokazovanje, da je Slovenija s figo v žepu kršila temelje celotnega postopka, ne samo zavezo dobre vere, ampak tudi vzbudila dvom o temelju arbitražnega sporazuma, to je nepristransko reševanje spora. Nekateri strokovnjaki mednarodnega prava v tem vidijo kar dober argument, ki bi utegnil biti uspešen.
Prav tako marsikdo opozarja, da bi tožilstvo moralo sprožiti postopke zoper vpletena kot dokaz, da se Slovenija ograjuje od njunega početja. S tem bi tudi jasno pokazala, da so te komunikacije potekale brez vedenja države.
Dejstvo, da so Hrvati prišli do prisluhov na nedvomno nezakonit način, je v tem kontekstu, razmišljajo nekateri pravniki, bistveno manj pomembno kot to, da je nekdo kršil osnovna pravila etike in prava.
Če se bo postopek nadaljeval, pa ne bodo upoštevali končne odločitve tribunala, je slišati s hrvaški strani. Pri tem ne bi bili prvi – v novejši zgodovini je znan najmanj en primer, ko se je to že zgodilo. Argentina je leta 1977 zavrnila odločitev arbitražnega sodišča v sporu s Čilom glede kanala Beagle. Sporazum so potem dosegli leta 1984 s pomočjo mediacije svetega sedeža.
