Ali SDP zaradi Bandića res grozi bankrot?

»Kje je denar?« je od časa do časa ponavljal predsednik SDP Davor Bernardić, ne glede na to, ali je šlo za ukinitev istoimenske satirične strani na Facebooku, državna jamstva za izdelavo ladij, rast BDP ali sumljive poslovne transakcije propadlega Agrokorja.

Kljub vztrajnemu, včasih tudi otročjemu sitnarjenju, odgovora ni dobil, vendar je izvedel, kje primanjkuje denarja in ga bo v prihodnje manjkalo še več. Ta »skriti« kraj se imenuje prav Socialdemokratska stranka (SDP), ki jo Bernardić vodi malo več kakor leto dni.

Obveza s podpisom

Po odločbi zagrebškega visokega trgovinskega sodišča mora SDP že propadli lokalni Televiziji Sljeme za stroške predvolilne kampanje leta 2009 plačati 573.000 evrov, končni znesek pa z zamudnimi obrestmi in sodnimi stroški znaša milijon in pol evrov. Gre za predvolilno kampanjo zagrebškega župana Milana Bandića, ki je bil takrat še vedno kandidat SDP. Kampanjo je usmerjalo podjetje Designsystem, ki je bilo povezano s SDP, naročila in zakup je urejalo podjetje Advans, plačevala pa jo je Televizija Sljeme. Omenjena tri podjetja so se med seboj dogovorila za odstop terjatev. Takratna poslovna tajnica in sedanja Bandićeva namestnica Jelena Pavičić Vukičević se je s podpisom obvezala, da bo vse stroške plačala SDP. Bandić je medtem kandidiral za predsednika proti volji svoje stranke, zato so ga odpustili iz SDP, vodstvo stranke na čelu z Zoranom Milanovićem pa ni bilo pripravljeno plačati dolga.

V stranki so trdili, da Jelena Pavičić Vukičević ni bila pooblaščena za to, da bi lahko podpisala sporazum o poplačilu dolga. Prvostopenjsko sodišče jim je pritrdilo, vendar lastnik Televizije Sljeme Slobodan Ljubičić ni odnehal. Ljubičić, ki mu pravijo tudi Kikaš (vzdevka ni dobil zato, ker bi bil fizično podoben legendarnemu liku iz nadaljevanke Berači in sinovi ali bi izviral iz istih krajev, ampak zato, ker mu je podoben po svojem značaju), je dvakrat vodil Zagrebški holding in Bandić mu zelo zaupa, v aferi Agram so ju tudi skupaj priprli. Visoko trgovinsko sodišče je nazadnje odločilo, da mora SDP plačati Kikašu, kar mu dolguje.

Zbiranje denarja

Pravnomočna odločba visokega trgovinskega sodišča je presenetila vodstvo SDP. Ne samo zaradi visokega denarnega zneska, ampak tudi zato, ker so o odločbi izvedeli iz medijev, ne pa od vodje stranke Bernardića, ki je odločbo zaradi samo njemu znanih razlogov prikril. Če se ne bi dogovorili s Kikašem, bi morali denar zbrati do včeraj [do konca redakcije ni bilo jasno, ali so ga], sicer jim grozi blokada računa in rubež premoženja. Denar je težko zbrati, saj so troje volitev v dveh letih, dvoje parlamentarnih volitev in lokalne volitve, finančno izčrpale stranko.

Podpredsednik stranke Zlatko Komadina priznava, da so tudi brez te odločbe morali najemati posojila in zastavljati premoženje, saj so prejšnji dolgovi presegli milijon in pol evrov. Morali so tudi racionalizirati poslovanje, zato so zaposleni, ker jih je skrbelo za delovna mesta in plače, ustanovili sindikat SDP. Ta je v vse slabšem položaju, saj se skoraj stoodstotno financira iz proračuna – prihodki zaradi manj poslancev hitro padajo, na donacije in članarino, ki je več let ni plačal niti nekdanji predsednik stranke, pa se ne more zanašati. Pravzaprav se tako financirajo skoraj vse politične stranke, razen HDZ, ki ji ta vir prihodkov ni zadostoval, zato ji pravkar sodijo, ker je poleg proračuna posegla tudi po denarju državnih podjetij in jih oškodovala za okoli štiri milijone evrov.

Posmehovanje, ne več kritiziranje

Zaradi izgubljenega spora, ki je stranko obremenil z milijon in pol evrov vrednim dolgom in ga bo stranka težko preživela ter tudi zato, ker se stranka očitno ne zna rešiti iz svojih težav, se bo še dodatno zamajal že tako ali tako dovolj nestabilen stolček Davorja Bernardića. Pod njegovim vodstvom stranka očitno ne napreduje, podpira jo okoli 20 odstotkov volivcev, HDZ se medtem lahko pohvali z več kakor tridesetodstotno podporo. Bernardića osebno podpira še manj ljudi, saj podpora njemu osebno nikoli ni presegla vrednosti statistične napake. V stranki je nezadovoljnih vse več ljudi, vsake toliko časa kdo od nezadovoljnežev zapusti stranko, tudi strankarski odbori razpadajo. Bernardića nič več ne kritizirajo, ampak se mu posmehujejo, iskanje njegovega naslednika počasi postaja nacionalni šport.

V stranki ga vdano podpirajo samo anonimni strankarski aparatčiki, ki se ne sramujejo – kakor smo se lahko prepričali pred kratkim – niti tega, da njegove nasprotnike zaklepajo v strankarske prostore ter jih prepuščajo na milost in nemilost gasilcem in policiji. Prav nenavadno ironično je slišati, da o politični prihodnosti Davorja Bernardića ne bo odločala politika, ki jo je ali je ni izvajal, ampak denar, ki ga je neuspešno iskal na vseh mogočih krajih, razen v svoji hiši.