Tiskane izdaje
Težko, dolgotrajno vprašanje v slovensko-avstrijskih odnosih, ki se vleče od leta 1991, je neizpolnjevanje avstrijske državne pogodbe, ki v 7. členu določa pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Nova civilnodružbena pobuda znova aktualizira notifikacijo nasledstva ADP.
Stodvaindvajset uglednih posameznikov s prvopodpisanima Francetom Bučarjem in Ivanom Kristanom je v zadnjem tednu v državni zbor vložilo poziv za notifikacijo nasledstva avstrijske državne pogodbe. Letošnjega 15. maja je minilo 60 let od podpisa sporazuma o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije. Priglasitev nasledstva bi bila politični akt suverenosti, poudarjajo podpisniki.
Dileme, povezane z notifikacijo, so stare dve desetletji in so vedno trčile ob strah pred morebitnim poslabšanjem odnosov z Avstrijo. Podpisniki si več obetajo od zdajšnje oblasti: predstavljata jo dva eminentna pravnika, premier Miro Cerar in predsednik parlamenta Milan Brglez, strokovnjak za mednarodno pravo. »Tega problema ne moreta reflektirati zgolj kot politika,« je svoj optimizem pred dnevi utemeljil ustavni pravnik Kristan. Pričakuje, da bodo sproženi ustrezni postopki za notifikacijo nasledstva pri Ruski federaciji, ki je depozitarka mednarodne pogodbe.
Zgodovina
Avstrijska državna pogodba (Österreichischer Staatsvertrag) je mednarodnopravni temelj slovensko-avstrijskih odnosov, pogodbo so leta 1955 s to državo podpisale štiri zavezniške sile – Združeno kraljestvo, Francija, Združene države in Sovjetska zveza – Jugoslavija pa je, kot pridružena sila, imela status sopogodbenice. Slovenija je kot ena od naslednic nekdanje Jugoslavije upravičena do nasledstva, Avstrija temu nasprotuje, govori o zastarelosti ADP. Ni bila običajna mirovna pogodba, ampak pogodba za demokratično obnovo Avstrije, z njo so zavezniki deset let po koncu vojne mednarodnopravno uredili njen status in postala je svobodna, samostojna demokratična država. Avstriji je resda uspelo, da je bila razglašena za »žrtev nacizma«, vendar je avstrijska nedolžnost v preambuli zrelativizirana, nekateri členi govorijo o soodgovornosti za vojno. Pokojni diplomat Matjaž Jančar (Slovenska zunanjepolitična razpotja, 1996) je zaznal »potrebo Avstrije, da 'normalizira' svoj mednarodnopravni status in raison d'état, ki je bil prizadet in omejen z obstojem ADP. Zato je primarni državni interes preprečiti Sloveniji sukcesijo pogodbe.«
Med temeljnimi razlogi za nujnost slovenskega nasledstva v ADP je s pravnega vidika pomembno dejstvo, da je Slovenija kot edina od držav naslednic nekdanje SFRJ nasledila skupno mejo z Avstrijo, je vsa leta poudarjal Borut Bohte, tedanji predstojnik katedre za mednarodno pravo pravne fakultete. Argumentiral je, da ima ADP zaradi priznanja meje iz leta 1938 tudi naravo tako imenovane radicirane oziroma teritorialne pogodbe, za katero velja po mednarodnem pravu načelo avtomatične kontinuitete v primeru nasledstva držav. »Poleg tega je za presojo upravičenosti do nasledstva odločilno tudi dejstvo, da kot posledica takšne meje obstaja slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem z mednarodno priznanimi absolutnimi manjšinskimi pravicami, zapisanimi v sedmem členu« pogodbe.
Avstrija ima glede na pogodbo torej mednarodnopravno dolžnost, da uresniči svoje obveznosti glede varstva manjšine, Slovenija ima kot zaščitnica interesov in pravic manjšine dolžnost, da bedi nad izvajanjem sedmega člena. Če je bila Slovenija v odnosu z Avstrijo »kooperativna« oziroma se je odločila, da ne bo zahtevala nasledstva, ker je to »produktivno« za meddržavne odnose, se je odrekla tistemu, kar ji mednarodnopravno pripada. Naposled je z rešitvijo, ki jo je leta 2011 ponudil ustavni zakon o dvojezični topografiji, sprejela manj, kot ji gre.
Za notifikacijo so se opredelili prej omenjeni Borut Bohte in profesorica iste fakultete Mirjam Škrk ter nekdanji predsednik republike Danilo Türk, tudi sam mednarodni pravnik (Temelji mednarodnega prava, 2007). Večkrat je pozval vlado, naj uradno priglasi sukcesijo ADP in okrepi prizadevanja za uresničitev sedmega člena.
Nasprotniki
Eden najbolj izpostavljenih glasov proti notifikaciji nasledstva je profesor mednarodnega prava, ustavni sodnik in bivši diplomat Ernest Petrič, dolgo veleposlanik v Avstriji. V knjigi Zunanja politika: osnove teorije in praksa (2010) piše, in to je večkrat javno ponovil, »da je bolj smotrno še naprej nastopati in delovati kot dejanska zaščitnica pravic slovenske manjšine iz 7. člena avstrijske državne pogodbe in se smatrati, delovati kot naslednica bivše SFRJ v tej pogodbi, kot pa spustiti se v tvegan mednarodnopravni, posledično pa tudi politični spor«. Trdil je, da se je zunanje ministrstvo vse od leta 1992 o tem odločalo na podlagi resnih premislekov.
Enaka stališča ima dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel. Ko je v eni od javnih razprav ob dvajsetletnici slovenske zunanje politike govoril o razlogih, ki so prevladali, da Slovenija ni notificirala nasledstva pri ruskem depozitarju, je komentiral: »Nismo se trudili, ker smo se bali, da bi se spotaknili.« Omenil je sondaže pri glavnih podpisnicah pogodbe, češ da Sloveniji ne dovoljujejo vstopa v ADP. Svoje mnenje pa je spremenil bivši zunanji minister Lojze Peterle. Leta 2011, ko je Inštitut dr. Jožeta Pučnika pripravil okroglo mizo o zgodovini uveljavljanja in mednarodnega priznavanja Slovenije, je izjavil, da v prvi etapi ni bilo utemeljitve za formalno notifikacijo nasledstva ADP, zdaj pa je že dolgo čas, ko bi bilo to treba storiti.
Ves čas po osamosvojitvi je bil močnejši tabor nasprotnikov, prevladala je logika, da je zahteva notifikacije nasledstva pogodbenega statusa razpadle bivše države tvegana politična poteza.
