Balkan ekspres na kitajskih tirih

Naslednje vrhunsko srečanje kitajskega premiera z voditelji 16 držav srednje in vzhodne Evrope bo v Beogradu. Srbski premier Aleksandar Vučić je izjavil, da »bo to največje srečanje, ki ga bomo v Srbiji imeli po Josipu Brozu Titu«.

Vučić je hotel s tem povedati, da bo beograjsko srečanje voditeljev tega območja z Li Keqiangom, drugim najpomembnejšim funkcionarjem v kitajski piramidi oblasti, Srbiji prineslo ne le osvežitev njenega političnega pomena za Evropo, temveč tudi nove možnosti za naložbe kitajskega kapitala v srbsko gospodarstvo.

Hkrati je razkril, da se je s kitajskim predsednikom vlade pogovarjal o možnostih za proizvodnjo kitajskih mobilnih telefonov v Srbiji, ki bi bili nato usmerjeni naprej na širši evropski trg. Če upoštevamo, v kakšnih razmerah Apple izdeluje iphone na Kitajskem, je na mestu vprašanje, ali lahko pričakujemo, da se bodo telefoni Huaweija in Xiaomija na Balkanu izdelovali po drugačni strukturi proizvodnih stroškov.

O tem so se prejšnji teden pogovarjali v Tianjinu, kjer je potekal letni Svetovni gospodarski forum, tako imenovani »poletni Davos«. Li Keqiang je gostil okoli 1600 udeležencev iz več kot 90 držav, Vučić pa je z delegacijo, v kateri je bilo več kot 40 predstavnikov srbskih podjetij, igral vlogo političnega poslovneža, ki si prizadeva za to, da bi v svojo državo privabil kitajski kapital in tako premagal sedanje težave.

In medtem ko so bili srbski mediji polni izjav o tem, da »Kitajska ni po naključju izbrala Beograda« za tretje srečanje Lija in 16 evropskih predsednikov vlad (prvo srečanje je bilo v Varšavi, drugo pa lani v Bukarešti) ter da bo novi val kitajskih naložb v Srbiji ustvaril okoli 15.000 novih delovnih mest, se je v resnici govorilo o novih posojilih in novih pošiljkah kitajskih delavcev za naslednje projekte s področja gradnje infrastrukture.

Tristo kilometrov na uro

Največji med njimi zadeva posodobitev železniške proge od Beograda do Budimpešte, s katerim bi se potovanje, ki zdaj traja od sedem do osem ur, skrajšalo na tri do štiri ure. To bi bil hkrati pomemben korak k transportni povezavi, ki bi potekala vse do Soluna in naprej do atenskega pristanišča Pireja, kjer so kitajske državne družbe že prisotne s precej kapitala in velikimi ambicijami.

Železnica je tudi drugod po svetu postala prepoznavno sredstvo širjenja kitajske prisotnosti in vpliva. Prav ta teden se bo kitajski predsednik Xi Jinping med obiskom v Indiji in Šrilanki s tamkajšnjimi partnerji dogovoril o gradnji tračnic za hitre vlake. V pogodbe o izvozu kitajske železniške tehnologije po Aziji, Južni Ameriki in Afriki je že vpisanih več milijard dolarjev, če bodo sklenili sporazum o progi, ki bo potekala prek Balkana, pa bo to še prodor »kitajskega vlaka« v Evropo.

Zdaj se pospešeno pripravljajo na to, da bi med decembrskim vrhunskim srečanjem v Beogradu podpisali sporazum, problem pa je to, da namerava kitajska stran tudi ta projekt, vreden 1,5 milijarde dolarjev, financirati v obliki posojila, kar Madžarska lahko sprejme, Srbija pa ne, saj njen javni dolg močno presega dovoljene limite. Tako se zdaj govori o koncesijah ali javno-zasebnem partnerstvu, za začetek pa je Vučić že izkoristil zgodbo o 350 kilometrih proge z vlaki, ki drvijo od 160 do 300 kilometrov na uro. S tem želi svojo javnost prepričati, da je lahko Srbija pomemben partner druge največje gospodarske sile sveta, njegova vlada pa odgovorna sogovornica te velike sile.

Proga Beograd–Bukarešta bi bil pravzaprav prvi projekt, financiran iz sklada, v katerem je deset milijard dolarjev, ki ga je kitajska vlada namenila srednji in vzhodni Evropi. Po svoje bi Kitajska tako simbolično povezala dve državi Evropske unije – Madžarsko in Grčijo – s tem, da bo železniške tire potegnila skozi Srbijo, prihodnjo članico evropske družine. Ker bi azijska sila tako v Evropo stopila s pomembnim delom infrastrukture, je razumljivo, da so za ta projekt najbolj zainteresirani prav v Pekingu. Čeprav se danes skozi Srbijo potuje od dva do trikrat dlje kot v času Tita, in to zato, ker prog niso ne vzdrževali ne obnavljali, ima prav Beograd največ zadržkov do hitrega kitajskega vlaka. Še eno veliko posojilo je namreč nesprejemljivo.

Ko bo Li Keqiang decembra prispel v Beograd, bo treba dejstvo, da bo on prvi kitajski premier v Beogradu po letu 1986, zaznamovati s pomembnim dogodkom, tako da bodo takrat slovesno odprli most čez Donavo med Zemunom in Borčo, ki so ga prav tako gradile kitajske družbe s kitajskimi delavci. Čeprav se pogosto omenja, da je azijska sila v Srbijo investirala več milijard evrov, znaša realni obseg kitajskih naložb v to državo manj kot 20 milijonov. Vse drugo so posojila.

Kitajska filozofija po srbsko

Kitajska je povečala svoje naložbe v EU. Te so leta 2013 dosegle skoraj 12 milijard dolarjev, kar je dvakrat več kot leto poprej. Ko se tudi sama bojuje z upočasnjevanjem rasti in ko se zdi, da njeno partijsko vodstvo še ni pripravljeno na tiste reforme, o katerih strokovnjaki trdijo, da so nujne za ponovno vzpostavitev razvojne dinamike, si azijska sila očitno želi na evropskih tleh vlagati v bolj varne projekte. Kitajci so kupili 14 odstotkov francoskega Peugeot Citroëna, poleg tega bodo vložili 23 milijard dolarjev v gradnjo britanskih jedrskih elektrarn, superhitrih vlakov in telekomunikacij. Srednjo in vzhodno Evropo še vedno pošiljajo v svojo razvojno banko, »pomembno« strateško partnerstvo pa preusmerjajo na kreditno linijo.

A pogovori med Vučićem in Lijem kljub temu niso nepomembni. Na skoraj celotnem območju so potrebni veliki projekti infrastrukture, zato je Kitajska pripravljenost, da poseže v finančno mrtvilo, nesporno zelo pomembna. In celo to, da bo Beograd prvič po Titu gostitelj velikega vrhunskega srečanja, še zdaleč ni nepomembna novica zdaj, ko srbski premier svoje ljudstvo poziva, naj »sprejmejo malo kitajske filozofije«, kajti Kitajci, kot je dejal po vrnitvi iz Tianjina, živijo ne le zase in za svoje družine, temveč tudi za svojo Kitajsko. Verjetno je hotel s tem povedati, da bi morali tudi Srbi malo živeti za svojo Srbijo s kitajskimi mostovi, železnico in elektrarnami.