Tiskane izdaje
Zagreb – Bosna in Hercegovina ne dovoli gradnje Pelješkega mostu, s katerim bi povezali kopensko območje Hrvaške in tako odpravili neprijetno gnečo na poti proti Dubrovniku zaradi štirikratnega mejnega nadzora. »Nismo dali soglasja za gradnjo mostu, prostor med Komarno in Pelješcem je mednarodni koridor za dostop Bosne in Hercegovine do morja,« je iz Sarajeva sporočil generalni sekretar SDA Halid Genjac.
Z izjavo se je vladajoča stranka pridružila zahtevi opozicije po »prekinitvi vseh del in zaustavitvi postopka za razpis natečaja za izvajalce, dokler ne rešimo vprašanja morske meje pri Neumu«. Predstavniški dom BiH je zahteval, da je treba Hrvaški poslati protestno noto, če pa bo nadaljevala delo, je zagrozil s tožbo na meddržavnem sodišču in pošiljanjem protestnih pisem v Bruselj.
Spor med Hrvaško in BiH zaradi gradnje Pelješkega mostu traja več let, saj BiH meni, da bo zaradi tega izgubila prost dostop do morja. To je vplivalo tudi na načrtovano višino mostu, zato je Hrvaška najprej privolila v zvišanje mostu s 35 na 45 metrov, zdaj pa naj bi bil most visok celo 55 metrov. Toda tudi višina 18-nadstropne stavbe in razdalja med stolpi, ki bo namesto sprva načrtovanih 200 metrov znašala kar 285 metrov, ni dovolj, da bi bili v Sarajevu zadovoljni.
Zanimivo je, da zdaj, po odločitvi arbitražnega sodišča v sporu med Slovenijo in Hrvaško, zahtevajo povezovalni koridor od svojih ozemeljskih voda do odprtega morja. Prav takšen koridor, ki ga je dobila Slovenija in v katerem bi veljal enak režim. Izrecno zahtevajo celo znameniti »junction« ali »stik«.
Pelješki most gradijo z denarjem Evropske unije, ki je 7. junija za gradnjo odobrila 357 milijonov evrov. Zdaj ni samo Hrvaška, ampak tudi EU razdeljena na dva dela, obstoječi mejni režim pa ne velja nikjer drugje v Evropski uniji. Nekaj časa so razmišljali, da bi se odpovedali gradnji mostu, češ da je draga in nepotrebna naložba. Predlagali so celo gradnjo koridorja po zgledu tistega od Nemčije do Zahodnega Berlina, omenjali so tudi predor, vendar je sčasoma predvsem zaradi očitnega zaostajanja Bosne in Hercegovine na evropski poti prevladalo mnenje, da je most najboljša rešitev.
Lahko BiH ustavi gradnjo mostu? Težko, tudi če grozi s tožbo na meddržavnem sodišču. V to bi morali namreč privoliti obe državi in Hrvaška lahko kratko malo zavrne takšno rešitev. Poleg tega bi neko sodišče ali nepristranski objektivni opazovalec težko našel opravičilo za njihove nerazumne zahteve. Zakaj, denimo, vztrajati pri višini mostu, ki omogoča plovbo letalonosilkam, če lahko v neumskem pristanišču komajda pristanejo ribiške ladje? Bolj gre za to, da »grenijo življenje sosedom«. Priložnost, ki je na območju Balkana ne zamudijo.
V ozadju je tudi za pritisk, da bi na morju in kopnem dokončno določili meje. O mejah sta se konec devetdesetih let dogovorila tedanja predsednika Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, vendar sporazuma niso ratificirali v hrvaškem saboru, ker da je neugoden za Hrvaško, Tuđman pa da ga je podpisal zelo bolan oziroma »ne ravno pri zdravi pameti«.
Na Hrvaškem si za zdaj ne delajo skrbi zaradi groženj Bosne in Hercegovine. Premier Andrej Plenković je dejal, da »most ustreza standardom, zato se je pripravljen pogovarjati, most pa bodo začeli graditi čim prej«. To je evropski projekt in denar pa tudi v Bosni in Hercegovini niso vsi enotni: Hrvatje zagovarjajo gradnjo, Srbi pa se vsaj za zdaj ne vznemirjajo preveč.
