Tiskane izdaje
Zagreb – Dobrih 225 kilometrov dolga reka Neretva je s svojo dolino in kanjoni zagotovo eden od naravnih biserov. A kot se zdaj kaže, biser s precej napakami.
Konec tedna se je zvrstil še en tradicionalni maraton ladjic od Metkovića do Ploć; mesta, kjer se Neretva – reka, ki na svoji dobrih 225 kilometrov dolgi poti potuje skozi Bosno in Hercegovino in Hrvaško – izliva v Jadransko morje.
Reka je v preteklosti preživela marsikaj. O tem je bilo že veliko zapisanega v zgodovinskih knjigah, precej najbrž še bo. Pomembno poglavje utegne biti namenjeno tudi ekologiji na tej reki.
Plavajoči odpadki
Prebivalci, ki živijo ob Neretvi ali se le tu in tam ustavijo ob njej, so v zadnjem času ogorčeni. Zaradi smeti. Na jezu pri hidroelektrarni Višegrad so v nekaj letih pobrali za 60.000 kubičnih metrov odpadkov. Pri javnem podjetju Hrvaške vode so zadnje leto nabrali že dobrih tisoč kubičnih metrov odpadnega materiala, ki je priplaval po reki navzdol – iz BiH.
Ne glede na to, ali so poplave ali suša, na Neretvi bijejo bitke z onesnaževanjem. Svojevrstna težava so črna odlagališča tik ob reki. Vsa opozorila ekologov naletijo na gluha ušesa. Pred kratkim je za Al Jazeero spregovoril predstavnik Metkovića Nikola Grmoja in dejal, da so se odgovorni tako iz BiH kot Hrvaške o tem že pogovarjali, a se niso nič dogovorili. Lokalni mediji dodajajo, da sta se državi vendarle strinjali, da je nekaj treba storiti.
Sobotni maraton ladjic iz Metkovića do Ploć je zagotovo ena od turističnih atrakcij na Neretvi, vendar so nekateri turistični delavci prepričani, da postaja plovba po reki vse bolj nevarna prav zaradi plavajočih kosovnih odpadkov. Povrhu vsega je agencija za vode v BiH odločno odsvetovala kopanje v Neretvi, še posebno med Mostarjem do meje s Hrvaško. Sarajevski časnik Dnevni Avaz je te dni zapisal, da podatki zavoda za zdravstveno varstvo v BiH kažejo navzočnost visokih koncentracij bakterij escherichie coli, enterococusa faecali in serratie.
Izdelava katastrov črnih odlagališč v BiH in dogovor, kako dolgoročno odpraviti težavo, ki zagotovo povzroča precej škode obema državama, je po prepričanju mnogih naloga, ki najbrž še ne bo kmalu uresničena. »O tem lahko govorimo vsak dan, a če nimam kam odvreči smeti ali če moram različne metati v isti zabojnik, je ves trud zaman,« razmišlja ekologinja Zdenka Jelčić. Lokalni mediji, ki pokrivajo območje Hercegovine in Neretve, opozarjajo, da meddržavna komisija za vodnogospodarske odnose med BiH in Hrvaško obstaja, a kakšnih posebnih dogovorov med njima še ni bilo sklenjenih. Napoved, da naj bi Hrvaška pripravila pravilnik, na podlagi katerega bi država izdajala račune vsem državam (ne le BiH), iz katerih na Hrvaško po rekah priplavajo smeti, pa je tudi še v oblakih.
Vojaško-zgodovinski film
Bitka med Bosno in Hercegovino in Hrvaško za dogovor o obveznostih v boju proti smetem na Neretvi pa ni edini problem med državama. Na sodišču v Strasbourgu se prepirata tudi zaradi pravic za znani vojaško-zgodovinski film Bitka na Neretvi, posnet pred dobrimi štirimi desetletji. Sodišče mora odločiti o sporu med bosanskim Filmskim centrom Sarajevo in hrvaškim režiserjem črnogorskega rodu Veljkom Bulajićem, čigav film je to: hrvaški, ali bosansko-hercegovski. Direktor filmskega centra Adis Bakrač trdi, da je bosansko-hercegovski, saj je bil posnet v BiH, a Bulajić se ne strinja. »Hrvaška bo kot članica EU zaščitila pravice svoje nacionalne kinematografije in njenih avtorjev,« je prepričan Bulajić, ki trdi, da je bilo 87 odstotkov ljudi, ki so sodelovali pri snemanju filma, Hrvatov. »Režiser, scenarist, scenograf ..., vse odgovorne vloge na snemanju so imeli Hrvati. Povsod v svetu Bitko na Neretvi obravnavajo kot hrvaški avtorski film. Moram spomniti ljudi iz Filmskega centra Sarajevo, da je vojno kulturno ministrstvo v Mostarju zunaj zakonskih okvirov predalo pravice kdo ve komu, resnico o tem pa bo ugotovilo sodišče v Strasbourgu,« še pojasnjuje Bulajić.
