Tiskane izdaje
Zagreb – Nejasnosti zaradi nedoločitve meje med Hrvaško in Srbijo, pogrešani, obtožbe zaradi ran, povzročenih na eni in drugi strani med krvavo balkansko morijo pred dvema desetletjema, so kar naenkrat v ozadju. V ospredje medsosedskega odnosa je vstopil kardinal blaženi Alojzij Stepinac.
Na kratko: Hrvaška komaj čaka, da papež Frančišek razglasi oziroma posveti kardinala blaženega Alojzija Stepinca, Srbija, s tamkajšnjo pravoslavno cerkvijo vred, pa temu odločno nasprotuje. Papež Frančišek modro molči in se ne postavlja na nobeno stran, precej hrvaških objektivnejših analitikov in poznavalcev dogajanja pa se strinja, da je vzrok Frančiškovega molka pravzaprav le on sam. Čakal naj bi namreč na trenutek, ko se bodo odnosi med Hrvaško in Srbijo, s tem pa tudi med Hrvaško katoliško cerkvijo (Kaptolom) in Srbsko pravoslavno cerkvijo, vsaj malo otoplili.
Kdaj bi se to utegnilo zgoditi, če sploh, ne ve nihče, se pa za vsem skupaj - beri: za posvetitvijo hrvaškega kardinala blaženega Stepinca - bržkone skriva papeževa namera, da prav s tem dejanjem vzpostavi dialog med katolištvom in pravoslavjem oziroma Rimom in Moskvo.
Datum posvetitve neznanka
Proces kanonizacije je že zdavnaj končan, to so v Vatikanu že nekajkrat poudarili, vendar ostaja velika neznanka dan oziroma trenutek posvetitve. Za Srbsko pravoslavno cerkev je namreč Stepinac zgolj zločinec, ki je imel aktivno vlogo v pokristjanjevanju in pregonu Srbov v takratni Pavelićevi fašistični Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Hrvaška stran to etapo v življenju kardinala blaženega Stepinca najraje pozabi omeniti, na veliki zvon pa obeša njegova dobra dela in sodelovanje s kasnejšimi zmagovalci ter, razumljivo, obremenjenost jugoslovanske Udbe s Stepincem in njegovim življenjem.
Poldrugo desetletje je minilo, odkar je papež Janez Pavel II. razglasil kardinala Stepinca za blaženega. A kamen spotike se vali iz leta 1941. V knjigi Nadškof genocida Marca Aurelia Rivellija, ki je prišla na knjižne police pred osmimi leti, je črno na belem zapisano, da je kardinal Stepinac sodeloval z italijansko okupacijsko oblastjo, ki je podpirala hrvaško ustaško državo. Da je bil vodja vojaških kaplanov in član parlamenta, da je molčal o zločinih ter celo od ustaške države prejel red za zasluge.
Vendar ima tudi ta zgodba svetlejšo plat. Ta kaže, da je Stepinac že leta 1942 sprevidel svojo zmoto, obsodil ustaško državo in z dejanji dokazal, kaj si misli o okupatorjih. Navsezadnje je rešil odhoda v koncentracijsko taborišče 400 slovenskih duhovnikov. Bil je celo trn v peti poznejšemu komunističnemu režimu, ki ga je po vojni obsodil na 16 let prisilnega dela, pet pa jih je odsedel v zloglasnem zaporu Lepoglava. Hrvaška stran vztrajno ponavlja, da je dovolj zgovorno že to, da je Stepinca Katoliška cerkev razglasila za blaženega, kar pomeni, da zanjo v njegovem početju ni prav nič spornega. Srbska stran vztraja, da je bil zločinec, premier Aleksandar Vučić pa je že nekajkrat dal vedeti, da »za srbsko stran Stepinac nikoli ne bo svetnik«. In krog pregretih strasti je sklenjen. Kdaj ga bo papež Frančišek prekinil, ne ve nihče, a prav na tem področju se veliko dogaja.
Nikolić pri papežu Frančišku
Te dni je obiskal papeža celo srbski predsednik Tomislav Nikolić. Osrednja, če ne celo edina, tema pogovora je bila, kot so poročale agencije, prav posvetitev hrvaškega kardinala blaženega Alojzija Stepinca v svetnika. In kot je po obisku v Rimu - mimogrede, Nikolić je bil »naročen« pri papežu Frančišku že aprila, vendar se je moralo letalo domnevno zaradi tehničnih zapletov sredi poti vrniti v Beograd - dejal srbski predsednik, kanonizacije Stepinca brez blagoslova Beograda ne bo. Klicaj!
Pred kratkim je bila Stepinčeva posvetitev tudi osrednja tema pogovora med predsednikom Hrvaške škofovske konference Želimirjem Puljićem in srbskim patriarhom Irinejem, ki sta se srečala na Hrvaškem. Puljić je pozneje povedal, da je srbski patriarh potrdil, da je Srbska pravoslavna cerkev v Vatikanu vložila pisno pritožbo oziroma pomislek glede Stepinčeve posvetitve, ena od spornih točk pa naj bi bilo, tako Puljić, tudi vprašanje, zakaj Stepinac ni nikoli obsodil ustašev in Pavelića vsaj tako odločno, kot je odločno obsojal komunizem - bržkone tudi zato, ker ga je ta obsodil na 16 let zapora - in takratni sistem.
Ne glede na vse ostaja čedalje bolj verjetna papeževa namera prav s Stepinčevo kanonizacijo vzpostaviti dialog med katolištvom in pravoslavjem oziroma Rimom in Moskvo. Nič manj verjetna niso niti ugibanja, da bi utegnil srbski predsednik Nikolić kaj kmalu uradno povabiti na obisk v Srbijo papeža Frančiška. Kardinal blaženi Stepinac pa bo še nekaj časa razgreval strasti med Hrvaško in Srbijo.
