Bombardiranje, ki je sprlo Srbijo in Hrvaško

Hrvaška policija je po 26 letih končno končala preiskavo v zvezi z bombardiranjem Banskih dvorov in podala kazenske ovadbe proti petim državljanom Srbije (šesti je Hrvat Davor Lukić, ki živi v Južni Afriki). Naj spomnimo, zračni napad se je zgodil 7. oktobra 1991, cilji pa so bili predsednik Franjo Tuđman, predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić in jugoslovanski premier Ante Marković. Po čudežu niso bili ranjeni, Banski dvori pa so bili napol porušeni. Rakete, ki so zgrešile cilj, so ubile enega človeka, štirje pa so bili ranjeni.

Priznanje generala Bajića

Kazenske ovadbe 26 let po dogodkih pojasnjujejo na Hrvaškem s kompleksnostjo preiskave, v Srbiji pa s preusmeritvijo pozornosti z nedavne porazne obsodbe hercegovski šesterici v Haagu. Srbski minister za zunanje zadeve Ivica Dačić je povedal, da so kazenske ovadbe vložili zato, ker je bila Hrvaška na podlagi haaške sodbe »razglašena za agresorja v Bosni«. Eden od obtoženih generalov Ljubomir Bajić je priznal, da je ukazal napad, saj je »ščitil ustavno ureditev in integriteto države, ki ji je prisegel, saj se je v tistem trenutku počutil kot sirota, ki so jo vsi zapustili«.

Bajić se ne namerava predati hrvaškim oblastem, ker je odgovoren »zgolj svoji domovini in narodu«. Če ne drugega, je bil z Bajićevim priznanjem dokončno odpravljen dvom o pravih storilcih. JLA, katere vodstvo je bilo zaradi samo Haagu znanih vzrokov odrešeno odgovornosti za zločine na območju nekdanje SFRJ, je dolga leta trdila, da je šlo za načrtovano eksplozijo. Obtoženi Slobodan Jeremić se do odgovornosti noče opredeliti, a se je vprašal »ali bo kdo kdaj odgovarjal za bombardiranje srbskih begunskih konvojev v Nevihti in po njej«. 

Pregrevanje odnosov med državama

Na srbskem ministrstvu za pravosodje pravijo, da v zvezi s tem primerom še niso prejeli zahteve Hrvaške. Opažajo pa, da je »sodelovanje med državama v pravosodnih zadevah na najnižji stopnji in da Hrvaška trmasto ignorira srbske zahteve glede vojnih zločincev«. Izročitev bo v tem primeru zelo težko izvršena. O tem priča tudi Dačićeva izjava, da »na Hrvaškem poteka protisrbska histerija« in da bi »Srbija lahko v parlamentu sprejela deklaracijo o genocidu nad Srbi na Hrvaškem v drugi svetovni vojni ter celo zahtevala odškodnino za prvo svetovno vojno«. Tudi predsednik Aleksandar Vučić očita Hrvaški »obsedeno ukvarjanje s Srbi in Srbijo«. Glede na nekatere izjave njegovih najbližjih sodelavcev bi lahko Vučić zaradi vzrokov, povezanih s polpreteklo zgodovino, na hitro odpovedal obisk Hrvaške. S tem so se odnosi med državama spustili na najnižjo raven po medsebojnem priznanju in vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Nerešenih vprašanj je veliko (rešenih pravzaprav ni). Zaradi vsakdanjih pravosodnih zavlačevanj so pometena pod preprogo.

        Franjo Tuđman in Slobodan Milošević januarja 1991, Foto: Reuters     

Zaostritev odnosov z BiH

Obsodilna sodba hercegovski šesterici je še dodatno zaostrila že tako slabe odnose z BiH oziroma, natančneje, z vodstvom Bošnjakov. Ker je v sodbi navedeno, da je imela Hrvaška nadzor nad »okupiranim področjem, kjer je postavila taborišča«, zahtevajo bošnjaški taboriščniki od hrvaške države odškodnino. Njihovi predstavniki so že bili v Zagrebu pri odvetniku Anteju Nobilu, ki meni, da bodo žrtve zločina povsem verjetno dobile postopke proti Hrvaški. Drugi odvetniki pa menijo, da je to nemogoče. Ne zaradi zastaranja, ampak ker ne gre za dejanski nadzor in ker pripadniki hrvaške vojske niso storili nobenega zločina. HVO pa je bil del oboroženih sil BiH. V nasprotju s premierom Plenkovićem, ki pravi, da »ne obstajajo pravni temelji za tožbe taboriščnikov«, bošnjaški vodja Bakir Izetbegović pravi, da »morajo žrtve zločina, ki so ga storili udeleženci skupnega zločinskega dejanja, dobiti možnost za tožbo proti vsem udeležencem, pri tem pa jih mora BiH podpreti«. Izetbegović, opogumljen z omenjeno sodbo, je še opomnil Hrvaško o brezplačni izrabi vodnih virov v BiH, preprečevanju dostopa do odprtega morja in zadrževanju premoženja BiH. »Izpolnite naše zahteve in nam ne pomagajte pri emancipaciji,« je priporočil hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović.

Premik na bolje ni viden niti v odnosih s Slovenijo in Madžarsko. Hrvaška bo kar se da zavlačevala uresničenje arbitražne presoje, ker upa na zamenjavo oblasti v Sloveniji in prihod politične opcije, za katero je presoja prav tako nesprejemljiva. Niti v odnosu z Madžarsko ni napredka. Pričakuje se presoja glede tožbe Ina-Mol proti Hrvaški, Madžarska pa medtem vztraja pri blokadi hrvaškega članstva v OECD. Medtem ko se politiki prepirajo, mafije in huligane ne brigajo meje. V divjem obračunu navijaških frakcij med nogometno tekmo Zvezda – Partizan se je skoraj tako kot v filmski komediji Parada izpostavila šesterica splitskih huliganov, ki jih je za ta namen najela beograjska mafija.