Tiskane izdaje
Banjaluka, Prijedor – Prebivalci Prijedora, mesteca blizu Banjaluke, so pravkar vstopili v novo leto. Obiskali smo jih, a ne zaradi praznovanja. Prijedor je preplavil slovenske medije, ker od tam prihaja Dijana Đuđić, zdaj že nekdanja posojilodajalka stranki SDS. Zato smo hoteli izvedeti, kako ljudje tam živijo, kakšna poslovna pravila veljajo, kako se občuti »davčni raj«.
Ljudje na ulicah Banjaluke in v dobrih 50 kilometrov oddaljenem Prijedoru Slovence visoko cenijo. Nekdanji sodržavljani smo zanje nekakšen dokaz, da lahko tudi »našim« ljudem uspe iz svoje skupnosti urediti za bivanje prijetno, razmeroma delujočo in razmeroma pravno državo, ki omogoča vsaj privid blaginje. O priljubljenosti Slovenije pričajo stalne vrste čakajočih na delovno dovoljenje pred slovenskim konzulatom, ki ima sedež v stavbi Nove ljubljanske banke v središču Banjaluke.
Kdo ve največ o davkih?
Afera Dijana-Janša za ljudi z denarjem, ki bi ta denar radi skrili pred davkarijo, deluje kot nekakšen oglas za davčne ugodnosti Republike Srbske. Rok Snežič, slovenski doktor davčnih utaj, ki bo predvidoma marca zagovarjal doktorat z davčnega področja tudi v Banjaluki, se zdi kot živi oglas in mož z najboljšim vpogledom v davčni sistem BiH, zlasti njene srbske entitete Republike Srbske.
Pa je res tako? Ivana Korajlić, v Veliki Britaniji šolana mlada borka proti korupciji, ki dela za Transparency International, se v odgovor le nasmehne. »Mi za reklamo ne potrebujemo Snežiča, že zdavnaj je za reklamo poskrbelo naše politično vodstvo, ki že leta k nam privablja vlagatelje sumljivega slovesa,« pravi.
Ivana Korajlić, foto Tomi Lombar/Delo
Kdo posoja denar?
Đuđićeve, privlačne 32-letne Prijedorčanke, nihče ne pozna, niti najpremožnejši poslovneži v Republiki Srbski, samo njim se ne zdi sporno, da nekdanja občinska uradnica posluje s takšnimi vsotami. »Nikoli nisem slišal za to žensko in nikogar ne poznam, ki bi za Slovence vodil fiktivna podjetja. Kaj je sploh nezakonitega, če ženska svoj denar posodi nekomu v tujini?« nas je po telefonu pobaral Mladen Milanović Kaja, lastnik banjaluške tržnice in ljubljanskega cestnega podjetja KPL.
V Republiki Srbski zakon ne zahteva dokazovanja izvora premoženja. »To je ključna težava, pri nas te nihče ne vpraša, od kod ti denar. Takšno posojilo ni nelegalno. Dokazovanja izvora denarja pri nas v zakonu še dolgo ne bo, ker za kaj takega ni politične volje,« pojasnjuje Korajlićeva. Čeprav se v Republiki Srbski nič velikega ne zgodi mimo predsednika Milorada Dodika, posojilo Janši zanj ni bilo zanimivo, meni sogovornica.
Kdo torej v Republiki Srbski posoja denar? »Poleg bank posojajo ljudje, ki so na nenavadne načine prišli do denarja. To so v glavnem vojni dobičkarji in klasični tajkuni, tako imenovani 'bizmismeni'. To je znano vsem, ki živijo v tej greznici od republike. Če bi tisti, ki so padli v vojni, zdaj prišli iz groba in videli, kaj se dogaja, bi bili zelo razočarani,« pravi Mito Travar. Travar je večkrat nagrajeni pesnik, ki je do lani delal kot raziskovalni novinar, danes pa pomaga pri odnosih z javnostmi v novoustanovljeni stranki Prva SDS.
Država »malega Putina«
Naš 40-letni sogovornik je tudi sam del mladosti preživel na bojišču, zato ga toliko bolj moti, da zdaj živi v »privatni državi«, kjer so vse niti v rokah Milorada Dodika. »On ni niti povohal smodnika med vojno, danes pa so ga polna usta Republike Srbske. Za deveti januar, dan republike, smo na banjaluških ulicah imeli nekakšno parado. V Dodikovem mimohodu, ki je karikatura Putinove parade, so poleg pripadnikov policije hodili poštarji in mažoretke, če ne bi bilo mažoretk, nihče od revežev tega mimohoda sploh ne bi prišel gledat,« je prepričan Travar.
Mito Travar, foto Tomi Lombar/Delo
Republika Srbska je do konca zbirokratizirana država, ki z javno porabo »žre samo sebe«. Čeprav poslovnežem in politikom v regiji deluje kot davčni raj, državljani te entitete ne občutijo kot države z ugodnimi davčnimi stopnjami. »Država te odere na vsakem koraku. Vam se zdi, da imamo malo davkov in da so nizki, je pa teh davkov in paradavkov ogromno. Če je pri nas raj, ne razumem, zakaj je vsak dan pred slovenskim konzulatom po 50 in več ljudi, ki čakajo na delovno dovoljenje za Slovenijo,« opozarja Travar.
Kot primer absurdnega davka navede davek, ki se ga je prijelo ime »davek na mrtve starše«: dediči pokojnih staršev morajo plačati davek na dobiček, ki se izračuna iz razlike v ceni stanovanja v času, ko so ga kupili starši, in v času, ko so ga dedovali potomci.
Veterana 640 dni v šotoru
Borcem za Republiko Srbsko se v Dodikovi državi ne godi nič bolje kot njihovim nekdanjim nasprotnikom, bošnjaškim veteranom. V blatu parka v neposredni bližini sodobnega vladnega poslopja stoji improviziran bel šotor, kjer že 640 dni živita in protestirata vojna veterana Radenko Pecalj in Mićo Blažanović. Ultimativni dokaz svobode govora.
Radenko Pecalj kaže enega od številnih člankov o napadu vandalov na svoj šotor, ki jih policija
neprizadeto spremlja. Foto Tomi Lombar/Delo
Blažanović trdi, da so lokalni tajkuni, zbrani v nadzornem svetu tovarne čevljev Fot, nezakonito prodali zemljišče, ki je bilo v lasti tovarne, in tako oškodovali podjetje. Da je to res, je eden od tajkunov celo priznal na sodišču, plačal kazen, odtujenega denarja pa nihče ni terjal od njega. »Od tu grem samo kot polkovnik ali kot pokojnik. Oblast naju ne povoha, le proč se obrnejo, ko gredo mimo parka,« pravi Blažanović.
Davčna kultura na psu
Država, ki ne more plačati zdravljenja bolnih otrok in pokojnin svojim borcem, si ves čas izposoja denar v tujini, od tujih vlagateljev, ki pridejo v državo zgolj »obračat« denar, pa ne ostane veliko. Ključ je v davčni kulturi, ki je v entiteti ni, opozarja Zoran Pavlović, ekonomski analitik iz Banjaluke. »V Švici imam prijatelja zobozdravnika, ki si je kupil nov BMW in takoj imel na vratih davkarijo, da bi preverila, od kod mu denar in ali je plačal vse davke. Če jih ni, je nekemu otroku vzel malico iz ust. Mi vse zakone imamo, a takšnega preverjanja pri nas ni in še dolgo ga ne bo,« pravi Pavlović.
Zoran Pavlović, foto Tomi Lombar/Delo
BiH oziroma Republika Srbska sta za tuje vlagatelje privlačni le zaradi poceni delovne sile in olajšav, ki jim jih ponudi oblast. Velika ovira zanje pa sta preobsežna birokracija in dejstvo, da pravila ne veljajo za vse enako. »Tako se država odloči in javnim podjetjem omogoči, da izplačujejo plačo brez prispevkov, medtem ko jih lastniki zasebnih podjetij morajo plačevati, sicer jih zaprejo.«450 tisoč evrov? Ni šans!
»Legalno v Republiki Srbski ni mogoče zaslužiti toliko denarja. Ni šans! Ta hotel imam že 19. leto, ne gre mi slabo, pa niti v sanjah ne bi mogel toliko zaslužiti,« nam je povedal Radovan Surtov, lastnik motela Le pont, ki stoji ob reki Sani v Prijedoru. Surtov je več kot deset let vodil svojo restavracijo v Nemčiji, preden se je vrnil domov in odprl motel, v katerem sta, sodeč po polnem parkirišču, med meščani priljubljena restavracija in pivnica.
Radovan Surtov, foto Tomi Lombar/Delo
»Vaš Snežič lahko govori o davčnem raju, kolikor hoče. Jaz vam povem, da imamo pri nas ogromno raznih davčnih in paradavčnih obremenitev podjetij. Koliko smo ugodno davčno okolje, se najbolje vidi po tem, kako se nas resni tuji vlagatelji izogibajo, nikogar ni, nihče noče delati v okolju, tako prepredenem s korupcijo in birokracijo, kjer se nenehno spreminjajo pravila igre,« pravi Surtov, ki zaposluje več kot 30 ljudi.
Da raj ni raj, dokazujejo prazne vasi in vse manj mladih na mestnih ulicah, Surtov vse teže dobi nove natakarje in kuharje, ker mladi iz davčnega raja množično bežijo na zahod, kjer imajo možnost normalnega zaslužka in preživetja.
