Tiskane izdaje
Volilni zemljevid Italije, na novo narisan v začetku marca, je razkril deželo, razklano na dvoje. Na severu je skoraj povsod prevladala desnica, v kateri si je primat izborila odkrito ksenofobna Liga Mattea Salvinija. Središča velikih metropol so skoraj povsod glasovala za Demokratsko stranko, toda periferije so se obarvale v modro barvo Salvinijeve koalicije, ki ji je uspelo iztrgati levici nekatere njene tradicionalne volilne fevde.
Severno Italijo je povsem zajel trend, značilen za Zahodno in Srednjo Evropo, kjer urbana središča glasujejo za levo-liberalne sile, periferije, ki najbolj trpijo zaradi padca življenjskega standarda, pa so se množično oklenile desnega populizma.
Na jugu je zmago slavilo Gibanje 5 zvezdic. Čeprav je nastopilo samostojno, je v tako rekoč vseh volilnih okrajih nekdanjega Kraljestva obeh Sicilij pustilo daleč za sabo levosredinsko in desno koalicijo. V Neaplju je gibanje, ki ga je ustanovil nekdanji komik Beppe Grillo, preseglo 50 odstotkov glasov in doseglo najboljši rezultat katerekoli stranke ali koalicije v zgodovini republike: celo Krščanska demokracija v trenutku svojega največjega zmagoslavja, leta 1948, v prestolnici juga ni dosegla takšnih rezultatov.
Med obema je stisnjena leva sredina, ki je ohranila prednost le v nekaterih svojih trdnjavah v srednji Italiji, v Renzijevi Toskani in bogatih ravnicah na desnem bregu Pada. Toda njen zgodovinski poraz je očiten že ob bežnem pogledu na zemljevid: prvič v zgodovini republike je izgubila prednost v nekdaj »rdečih« deželah, kot sta Emilija - Romanja in Umbrija. Eksodus mlajših volivcev h Gibanju 5 zvezdic in prodor Salvinijevega populizma v številne postindustrijske periferije sta ji spodmaknila tla pod nogami in omogočila relativno zmago desne koalicije.
Zgodba o dveh populizmih
Čeprav je zemljevid geografsko razklane Italije nekoliko zavajajoč (Gibanje 5 zvezdic ostaja najmočnejša posamična stranka skoraj povsod v Liguriji, osrednjem Piedmontu, predmestjih Milana, Beneški laguni, bogatih urbanih občinah Trentina ter, kar je zanimivo za nas, v skoraj vseh občinah nekdanjega Avstrijskega primorja), vendarle razkriva globoke zareze v italijanski družbi. Kriza etabliranih političnih sil je na površje potisnila dvoje antitetičnih populizmov.
Na eni strani je desničarski populizem Lige, primerljiv z nemško AfD, britanskim Ukipom ali Orbánovim Fideszom. Izolacionistični populizem ogroženih srednjih slojev, ki ga poganja strah pred globalizacijo, žanje podporo pretežno med moškimi (po nekaterih raziskavah naj bi bilo več kot 70 odstotkov Salvinijevih volivcev moškega spola) in sloni na nenavadnem generacijskem zavezništvu med upokojenci in razborito nizko kvalificirano mladino, ki mora pogosto tekmovati za omejena delovna mesta s priseljenci. Dvajsetletniki, ki že živijo v protislovjih in konfliktih globalizirane večkulturne družbe, in sedemdesetletniki, ki jim pred očmi izginja družba, kakršno so poznali od nekdaj.
Na drugi strani je populizem, ki ne goji nobene nostalgije za minulimi časi in vse svoje upanje stavi na karto radikalnih sprememb, naj bodo še tako ohlapno definirane. To so predvsem mladi povsod po državi, ki so svojo politično identiteto izoblikovali v odporu do berlusconizma v prejšnjem desetletju in nato postali največje žrtve gospodarske krize. In jug, ki se je prvič v svoji sodobni zgodovini odvrnil od patronaže etabliranih strank in stopil na pot volilnega upora.
Enako nezadovoljstvo –
Ekonomski program Gibanja 5 zvezdic pa se je osredotočil na »odsotnost države«, na kritiko nedelujočih javnih servisov (ki so akutni predvsem na jugu), korumpiranost birokracije, klientelizem in gerontokracijo. Predvsem na Siciliji je v svoj diskurz vključil etos protimafijskega boja (Grillovo gibanje se je sprva zasidralo predvsem v krajih z dolgo tradicijo civilnodružbenega aktivizma proti organiziranemu kriminalu in se od tod razširilo na ves otok). In čeprav v svoji kritiki »odsotne države« Gibanje 5 zvezdic pogosto sovpade z Ligo glede vprašanja nezakonitega priseljevanja in z njim povezanih kriminalnih aktivnosti, s svojo retoriko demokratične regeneracije odvzema glasove predvsem liberalni levici.
A če se ozremo na njegov ekonomski program, takoj vidimo diametralno razliko s Salvinijemi predlogi. Medtem ko Liga s svojimi predlogi enotne davčne stopnje igra predvsem na strune nekdaj uspešnih slojev, ki se bojijo erozije blaginje, se Gibanje 5 zvezdic s predlogom temeljnega državljanskega dohodka (ki je, če pogledamo od bliže, le subvencija za najšibkejše plasti prebivalstva) obrača predvsem na najrevnejši del prebivalstva, ki je prizadet zaradi krčenja socialne države. Toda tudi tu gre očitno za paliativno zdravljenje, ki predvsem obubožanemu jugu ponuja rešitve v obliki »brezplačnega kosila«, ne da bi zares nagovoril strukturne probleme njegovega kroničnega zaostanka.
Za povečavo kliknite na infografiko.
Čeprav oba populizma sovpadata pri napadih na Evropsko unijo, gre za kritiki drugačne vrste. Za Ligo je EU predvsem agentura globalistične zarote. Za Gibanje 5 zvezdic je ekspozitura nemških interesov, ki države sredozemske Evrope peha v stanje stalne odvisnosti in podrejenosti. In če se za Ligo odgovor glasi »več nacionalne države«, se Gibanje 5 zvezdic vse bolj usmerja k reformi evrocone, pri čemer je očitna konvergenca s stališči, kakršne zagovarja nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis. In tu se skriva eden od paradoksov Gibanja 5 zvezdic: čeprav prevzema evroskeptično retoriko, ki je v času krize pronicalo v nekdaj izrazito proevropsko Italijo in je služila kot figov list za prikrivanje grehov domače politične elite, se v svojih diagnozah problema izrazito nagiba v smer, ki logično vodi v program določenega evrofederalizma, z enotnejšo fiskalno politiko in močnejšo vlogo evropskega proračuna, kakor že predlagajo stranke levega populizma v Španiji in v Grčiji.
Kaj pride za populizmom?
Ko gledamo na Italijo, razklano na dvoje zrcalnih populizmov – »desni« populizem (vse manj) bogatega severa in zagrenjenih upokojencev ter »levi« populizem (vse bolj) obubožanega juga in ogorčene mladine –, se nam zdi, da vidimo kristalizirane dileme sodobne evropske in zahodne politike. Salvinija samoumevno vzporejamo s Trumpom ali LePenovo (navsezadnje to počne tudi sam), v Gibanju 5 zvezdic pa vidimo nekoliko bolj sredinsko in manj dogmatično levičarsko različico grške Sirize ali španskega Podemosa.
Toda ali je ta interpretativni kontekst pravilen? Najbrž je veliko bližje resnici poanta, ki jo je med prvimi izpostavil kolumnist David Brooks v New York Timesu, v Sloveniji pa jo je odlično identificiral Jurij Giacomelli za portal Siol: kaj pa, če Italija ni naša sodobnica, temveč je pred nami?
Ideja se sliši nenavadna. Od razsvetljenstva smo vajeni gledati na najbolj razvite države kot na podobe družbene prihodnosti, ki nas vse čaka (to je poanta tako Marxove in Engelsove analize angleškega kapitalizma kot Tocquevillovega sociološkega potopisa po Ameriki). Toda obstaja še neka druga dinamika: marsikdaj se prve razpoke v integriranem političnem in ekonomskem sistemu (in ni dvoma, da je zahodni kapitalizem takšen sistem) pokažejo prav na periferijah, kjer so strukture, ki ga držijo skupaj, najšibkejše. Od tod se nato širijo proti središču. Pojav, ki smo ga na lastni koži izkusili pri širjenju totalitarizmov v 20. stoletju.
Italija je razkroj tradicionalnega političnega sistema in vdor populzmov doživela veliko pred drugimi zahodnimi državami (skupaj s svojim, manj kavbojskim in bolj elokventnim Trumpom). Kar opazujemo zdaj, so posledice dveh desetletij populistične politike. Populizma, ki sta žela zmago na zadnjih volitvah, sta zgolj homeopatska odziva nanjo – po načelu »klin se s klinom zbija«.
Italija ima edinstveno sposobnost, da vsako tragedijo nevtralizira tako, da jo pretvori v farso, in pod tanko plastjo brbotajočega kaosa se vselej vsili samoohranitveni nagon obstoječih struktur. Razklanost in disfunkcionalnost njenega političnega sistema v času, ko bi potrebovala veliko modrosti za drzne, a premišljene politike, sta dragocena nauka za dežele, ki se šele podajajo na pot populizma.
