Čigav oče je bil večji zločinec?

Zagreb – »Islamski terorizem, kakršnega imamo danes v Evropi, se je začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z Izetbegovićevimi mudžahedini,« je izjavil saborski poslanec HDZ Miroslav Tuđman v intervjuju za Globus pred predstavitvijo svoje nove knjige Druga stran Rubikona – politična strategija Alije Izetbegovića.

Sin prvega hrvaškega predsednika je opozoril, da so med vojno »pod neposrednim Izetbegovićevim poveljstvom mudžahedini iz muslimanskih brigad med vzkliki 'Allahu akbar' [bog je velik] izvedli petdeset obredov sekanja glave«. Nekateri od njih so sodelovali tudi pri napadu na Svetovno trgovinsko središče, nato je Izetbegović odstopil, je opozoril Tuđman mlajši in napovedal, »da lahko pričakujemo nadaljnjo radikalizacijo, če bo v BiH prevladalo njegovo mnenje, da je vera pomembnejša od naroda«.

Alijo Izetbegovića je vzel v bran bošnjaški član predsedstva BiH in njegov sin Bakir. Seveda je zanikal očetovo odgovornost za mudžahedinske zločine in dodal: »Njihovi zločini so bili zločini posameznikov v nasprotju s Tuđmanom, ki je bil vodja zločinskega dejanja.« Izetbegović mlajši željno pričakuje sodbo šestim Hrvatom pred haaškim sodiščem, saj je prepričan, da bodo v sodbi »poimensko kot storilca zločinskega dejanja omenili Franja Tuđmana, dovolj prostora je tudi za njegovega sina Miroslava, ki je bil takrat vodja HIS [hrvaška obveščevalna služba]«.

Most, ki razdvaja

Prepir med sinovoma o vlogi njunih očetov, ki je v bistvu povezan z vprašanjem, čigav oče je bil večji zločinec, se je začel v razmerah čedalje bolj zaostrenih političnih odnosov med Hrvaško in predvsem bošnjaškim delom BiH. Izetbegovića resno opozarjajo na islamsko radikalizacijo, in to ne samo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ampak tudi češki predsednik Miloš Zeman ter avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz. Izetbegović je dejal, da je to »ksenofobična in islamofobična kampanja proti Bošnjakom v BiH«.

Izetbegović izrazito nasprotuje gradnji Pelješkega mostu, s katerim bi končno povezali kopno ne samo Hrvaške, ampak tudi Evropske unije. Prepričan je, da bo zaradi mostu BiH izgubila stik z odprtim morjem. Zahteva ustavitev gradnje, dokler ne bodo rešili meje na kopnem in morju ter dokler BiH ne bo dobila stika (junction), kakršnega je dobila Slovenija v Piranskem zalivu.

Izetbegović je opozoril, da Hrvaška ni ratificirala sporazuma o uporabi pristanišča Ploče, vodo iz Buškega blata uporablja brez nadomestila in podobno namerava početi tudi z vodo iz Popovega polja za HE Dubrovnik 2, poleg tega še niso rešili vprašanja o več sto objektih na jadranski obali. Iz Zagreba so odgovorili, da most gradijo na hrvaškem ozemlju, saj meja poteka 500 metrov nižje, poleg tega 55 metrov visok most z 285 metri razdalje med stolpi zagotavlja nemoten prehod, s konstrukcijo s tremi stolpi pa zagotavlja ne enega, ampak pet prehodov na odprto morje. Prepričani so, da nič ne more ustaviti skorajšnje gradnje mostu – omenjajo 15. oktober –, za katerega je evropska komisija namenila 357 milijonov evrov.

Verjetno bi bilo vse preprosteje, če se Hrvaška ne bi odpovedala ratifikaciji sporazuma o meji, ki sta ga pred 18 leti podpisala Tuđman in Izetbegović, ker je bil menda neugoden za Hrvaško, Tuđman pa ga je podpisal, že ko je bil zelo bolan in ni vedel, kaj podpisuje.

Brez epiloga

Polemika med sinovoma o dediščini njunih očetov gotovo ne bo pomagala izboljšati odnosov med državama, ki jih površno ocenjujejo za »dobrososedske in prijateljske«. Gotovo pa bo spet spodbudila polemiko o vlogi Hrvaške in BiH v vojni. Hrvatje so se brez dvoma vojskovali proti Bošnjakom. V tej vojni so bili storjeni tudi hudi vojni zločini. Toda prav tako je res, da so med tem zapletenim sporom bošnjaške begunce brez odlašanja namestili na Hrvaškem, da so humanitarna pomoč in orožje pa tudi sami mudžahedini prihajali čez Hrvaško ter da je operacija Nevihta preprečila padec bihaške enklave, ki ji je grozila usoda Srebrenice.

Kakšna je Izetbegovićeva in Tuđmanova resnična odgovornost v tem krvavem spopadu, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Oba sta namreč umrla pred vložitvijo obtožnice v Haagu. Njuna sinova sta neprepričljiva in pristranska v obrambi, vendar je njuni mnenji treba upoštevati, kadar govorita o očetu drugega, saj je resnica tudi v njunem primeru nekje na sredini.