Tiskane izdaje
Zagreb – »Iz tega ni treba delati političnega vprašanja, temveč je cirilico treba obravnavati kot dejstvo. To je hrvaška pisava, ki je tudi srbska,« je svoj predlog, da bi se učenci v hrvaških šolah znova učili cirilice, pojasnil rektor zagrebške univerze Damir Boras. Sprožil je plaz, za nekatere zadovoljstva, za druge precejšnjega nezadovoljstva.
»Cirilica je tudi pisava drugih narodov in zaradi tega ni treba ustvarjati napetosti. Prav z njenim poukom v šoli bo postala navadna pisava in napetosti ne bo več,« je Boras pojasnil svoj predlog in dodal, da bi z uporabo cirilice odprli možnosti za boljšo komunikacijo z nacionalnimi manjšinami na Hrvaškem kot tudi s sosednjimi državami, v katerih jo uporabljajo, predvsem s Srbijo, Črno goro in BiH.
»Ni še čas za cirilico!«
Po njegovem mnenju ni bilo dobro, da so cirilico umaknili iz rabe, saj so jo na Hrvaškem uporabljali stoletja. Svoj predlog je predstavil mandatarju prihodnje hrvaške vlade Tihomirju Oreškoviću, z načrtom pouka cirilice in glagolice pa namerava seznaniti tudi prihodnjega ministra ali ministrico za šolstvo. Zanimivo pa je, da je prav zdajšnji mandatar Orešković v enem prvih javnih nastopov po podelitvi mandata na vprašanje novinarjev, kaj meni o težavah s cirilico v Vukovarju in na tamkajšnjem širšem območju, odvrnil, »da še ni čas za cirilico v Vukovarju«. O predlogu rektorja največje hrvaške univerze se še ni izrekel.
Oreškoviću pa je ob nedavnem obisku v Vukovarju pritrdila predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je spregovorila tudi o tem problemu ter o sobivanju Hrvatov in Srbov, ki v Vukovarju še zdaleč ni idilično. Rektor Boras se je pravzaprav uprl obema.
Cirilica in politika
Kakorkoli že, sedanje obdobje na Hrvaškem je politično občutljivo, pa ne le zaradi sestavljanja oblasti, ampak tudi zaradi poskusov najti rešitev za napise v latinici in cirilici na javnih poslopjih v Vukovarju. Kljub ustavnemu zakonu o pravicah nacionalnih manjšin, ki napise v cirilici v Vukovarju dovoljuje, so nasprotniki v mestu odgovorili z razbijanjem in odstranjevanjem tabel. O sporu bo odločilo hrvaško ustavno sodišče. Samo spomniti se je treba na dogodke pred dobrima dvema letoma, ko so bile na stavbah javnih ustanov v Vukovarju zjutraj postavljene in že čez nekaj ur s kladivi razbite prve dvojezične oznake, Vukovar je zaradi cirilice pristal med osrednjimi novicami v večini hrvaških in tudi tujih medijev, po svetu pa so zakrožili fotografije in posnetki nasilnega snemanja dvojezičnih tabel.
HDZ: Neprimerno!
Številne generacije na Hrvaškem so se do začetka 90. let prejšnjega stoletja cirilico učile v tretjem razredu osnovne šole, z njo pa so se redno srečevale tudi v nadaljevanju izobraževanja pri pouku hrvaškega ali srbskega jezika in književnosti. »A kaj, ko so cirilico iz hrvaških šol umaknili v drugih časih,« je dejal še kar hrvaški minister za upravo Arsen Bauk (SDP), ki Borasov predlog sicer podpira. Zgodba skoraj zagotovo še nekaj časa ne bo končana. Precej glasni pa postajajo tisti, ki menijo, da je »cirilica sicer hrvaška pisava, učijo pa naj se je tisti, ki si tega želijo«.
Vendar se vsi, ki tako razmišljajo, zapletajo v pajkovo mrežo. Tudi z veroukom je bilo namreč enako, čeprav je le redkokdo v tej katoliški državi pripravljen priznati, da so diskriminirani vsi, ki si verouka ne želijo obiskovati. Po zadnjih statistikah dobrih 15 odstotkov hrvaških osnovnošolcev in dijakov ne hodi k verouku in precej jih je – novinarskih prispevkov o tem ni manjkalo – zaradi tega obsojanih. S predlogom, naj se cirilico učijo tisti, ki si želijo, je pravzaprav podobno. Vsi, ki bodo sodelovali pri njenem pouku, zelo verjetno utegnejo biti obsojani, saj so mnogi na Hrvaškem prepričani, da za kaj takega še ni čas. Hrvaška Katoliška cerkev, ki se ima za svojevrstno skrbnico hrvaškega naroda, se vsaj za zdaj v zvezi s tem še ni oglasila. Razdeljeni so tudi tukajšnji slavisti; nekaj jih predlog podpira, drugi mu nasprotujejo, tretji so vzdržani.
V Vukovarju, kjer naj bi po prepričanju številnih pravzaprav »stanoval« osrednji greh cirilice na Hrvaškem, pa so prepričani, da se ponavlja zgodba, ki so se je že zdavnaj naveličali in zaradi katere je tamkaj vedno več brezposelnih, izseljenih in razočaranih.
