Frančišek, sočuten pastir in oster kritik

Jorge Mario Bergoglio, po rodu Italijan in po narodnosti Argentinec, jezuit, od 13. marca 2013 papež Frančišek, je danes dopolnil 80 let. Všeč mu je, če ga nagovarjajo le z imenom Frančišek, od svojih predhodnikov pa se razlikuje tudi drugače.

Frančiškova priljubljenost med večino katoličanov in množico nekatoličanov mu je prinesla primerjavo z dobrodušnim starim župnikom, ki razume, kako težko je včasih slediti cerkvenemu nauku, zlasti spolni morali. Kot sočuten pastir je blizu obupanim, kot družbeno kritična oseba nasprotuje političnim ureditvam, ki podrejajo človeka ekonomiji in materialnemu dobičku.

Opozarja tudi na napake v Cerkvi, na primer na zlo klerikalizma, katerega žrtev je ponižano ljudstvo, in poziva pastirje, naj ne bodo »intelektualci religije« z moralo, oddaljeno od Božje besede.

Zelo ga vznemirjajo razmere v svetu in Evropi. Pred dnevi je dejal, da Evropa nima voditeljev, ki bi gledali v prihodnost, pa bi jih potrebovala, in to takšne, kot so bili po vojni francoski politik Robert Schuman, italijanski Alcide De Gasperi in nemški Konrad Adenauer. Ti so, kakor je rekel, veliko naredili za enotnost Evrope, saj so v tem videli edini način, da ne bi bilo več vojne. Papež govori o viziji Evrope kot območju miru, človekov pravic in tolerance, ki dominira nad nasilnimi nacionalizmi.

Brez posrednikov

Frančišek ima povsem svoj slog vodenja in komuniciranja z ljudmi. Odstranil je posrednike med seboj in zunanjim svetom, nikomur ne dovoli, da bi nosil njegovo črno aktovko, in sam telefonira. Pogosto se sam dogovarja za srečanja z ljudmi in spravlja v zadrego varnostnike. Rad krši pravila in jih, ko šok popusti, spreminja. Še zlasti uživa v destrukciji neučinkovite vatikanske birokracije. Ne živi v papeški rezidenci, ampak v majhnem stanovanju v Domu sv. Marte, prehranjuje se v tamkajšnji menzi, sam plačuje svoje račune. Na vatikanskem Trgu sv. Petra je dal odpreti ambulanto, stranišča in prhe za brezdomce, v eni od zgradb pa so odprli dom zanje.

Obsoja grabežljivost, pehanje za denarjem in se zavzema za revne. Zato so ga nekateri razglasili za komunista, sam pa na to odgovarja, da pridiga evangelij, komunisti pa so prišli pozneje. Hitro sprejema odločitve, včasih prehitro, zato se je tudi opekel pri izbiri nekaterih ljudi na ključne položaje.

Prepričan je, da samo z zmanjšanjem moči rimske kurije Cerkev lahko postane vključujoča in odpira vrata marginaliziranim, kot so homoseksualci in ločenci. Takšen pristop je Frančišku prinesel nekatere zmage, med drugim je obšel konservativce pri uveljavitvi poenostavljenega postopka razveljavitve cerkvenega zakona.

Ena od največjih razlik med Frančiškom in njegovimi predhodniki je, da je skoraj nemogoče ugotoviti, kdo mu je v resnici blizu. Osebna tajnika Benedikta XVI. in Janeza Pavla II. sta bila vedno ob papežih, imela sta tudi velik vpliv. Le peščica ljudi pa pozna identiteto dveh Frančiškovih tajnikov. Argentinca Fabiana Pedacchia Leaniza in Joanisa Lahzija Gaida iz Egipta. Oba delata tudi druge stvari v Vatikanu in ne potujeta s papežem.

Nasprotniki

Frančišek ima kljub veliki priljubljenosti tudi nasprotnike. Ti so vse bolj zaskrbljeni, da po tihem uničuje dediščino svojih predhodnikov. Konservativci menijo, da se za to nežno zunanjostjo skriva nevarni reformator, ki rahlja katališki nauk o moralnih vprašanjih, kot sta homoseksualnost in ločitev, hkrati pa se osredotoča na družbene probleme, kot so podnebne spremembe in ekonomska neenakost. Kritike konservativnih kardinalov, tudi javne, kažejo bojazen, da bi Frančiškovo početje lahko povzročilo razkol v katoliški skupnosti.

Konservativci ga obtožujejo za širjenje doktrinarne zmede. Mimogrede je rekel, da ne nasprotuje kondomu kot sredstvu zaščite pred virusom zika. To je bila ena od spontanih Frančiškovih izjav, ki pri konservativcih vzbujajo nostalgijo po njegovih predhodnikih Benediktu XVI. in Janezu Pavlu II., ki sta redno rohnela proti kontracepciji, homoseksualnosti in splavu. Frančišek je vsem duhovnikom podelil možnost odveze od greha zaradi splava.

Dodatno je konservativce vznemiril z izjavo, da ni treba preobračati judov, in z odobritvijo skupne molitve z luterani, in to prav ob petstoletnici reformacije. Pomembno vlogo v tem konservativno-progresivnem spopadu ima tudi Frančiškova apostolska spodbuda Radost ljubezni o družini. Frančišek je lani na sinodi o družini škofe opozoril, naj ne tiščijo glave v pesek in naj se ne skrivajo za rigidno doktrino, medtem ko družine trpijo. Papež zagovarja, da je treba v nekaterih primerih ločene ter ponovno poročene vernike in vernice znova vključiti v skupnost in jih pripustiti k obhajilu.

Z vsemi

Neposredni stiki, ki so značilni za Frančiškov odnos z ljudmi, so značilni tudi za njegovo držo na mednarodnem prizorišču. Zagovarja dialog z vsemi. Govori, da poteka tretja svetovna vojna po delih, vendar se s tem noče sprijazniti. Poziva k reševanju sporov s srečanji. To počne tudi sam, saj se srečuje z vsemi. Niso bistvene teološke razprave, pomembno je srečanje. »S Kirilom sem se počutil kakor brat,« je dejal po zgodovinskem srečanju s patriarhom ruske pravoslavne cerkve. »Ljubezen niso samo besede, ampak so dela in služenje.«

Frančišek je torej dopolnil 80 let in ima občutek, da nima več dovolj časa za vse reforme, ki si jih želi. To je morda vzrok, da tako hiti z nekaterimi odločitvami.