Tiskane izdaje
Krupanj – Kraji v Srbiji, Bosni in Hercegovini (BiH) ter na Hrvaškem, ki so jih poleti prizadele katastrofalne poplave, se le počasi postavljajo na noge. Povodenj je zahtevala več kot 50 človeških življenj, največ v BiH. Regiji, ki sta jo globoko zaznamovali vojna in družbena tranzicija, je nesreča povzročila dodatno gospodarsko škodo.
Razsežnost naravne nesreče pokaže že obseg površin, ki so tudi nekaj mesecev kasneje še vedno pod vodo, in v številu deloma ali popolnoma porušenih in poškodovanih hiš ter gospodarskih objektov. V času najhujše ujme, ki je ne pomnijo niti stoletniki, sta se izkazali tudi človečnost in solidarnost, še posebej v nekdanjih republikah bivše skupne države, kjer so ljudje izdatno priskočili na pomoč poplavljenim krajem. Oboje so pokazali tudi bralci Dela, ki so – s pomočjo podjetja Gorenje – prispevali k nabavi 58 aparatov bele tehnike, ki jih je prejšnji petek dobilo 40 najbolj ogroženih družin iz Krupnja v zahodni Srbiji.
Teklo je z vseh strani
To mestece z nekaj tisoč prebivalci, nedaleč od meje z Bosno, je maja poplavila reka Čađavica. Hiše, ki so bile nespametno postavljene kar v rečni strugi, je podivjani hudournik odnesel ali pa so izginile v deročem blatu in kalni vodi. Brez doma je ostalo 40 družin, ki bodo zimo zelo verjetno preživele pri sorodnikih ali pa v stanovanjih, ki jim jih je zagotovila občina. Gradnja novih objektov naj bi se začela 6. oktobra. Sanacija objektov, ki so ostali, se nadaljuje, ljudje pa so hvaležni za vsakršno pomoč.
Člani 40 družin, ki so ostali praktično brez vsega, so aparate Gorenja prevzeli v kompleksu nekdanje tekstilne tovarne Krupanjka, ki jo, kot veliko nekdanjih podjetij iz časov bivše Jugoslavije, počasi prerašča trava. Kraj se skupaj z okoliškimi vasmi danes večinoma preživlja s poljedeljstvom, še posebej z gojenjem malin. S tem si krajša čas in nekoliko izboljšuje pokojnino tudi upokojeni Milan Mičanović, ki je kar nekaj let – zaposlen kot varilec – preživel v Sloveniji. Voda mu je povzročila nekaj škode, a jo je v primerjavi s sokrajani, še dobro odnesel. Takrat, pravi, »je teklo z vseh strani«. »Voda iz Čađavice je zalila celo mesto, zdaj se zadeve počasi normalizirajo,« nam razlaga, ko z roko kaže okoliško opustošenje. Od 26 mostov v občini jih je bilo 14 popolnoma uničenih. Tragično usodo bo z ljudmi delilo tudi čebelarstvo, še ena pomembna dejavnost, od katere so odvisni Krupljani, saj se skoraj vsa gospodinjstva ukvarjajo s pridelavo medu, ta pa predstavlja do 15 odstotkov prihodkov tega kraja. Kot kaže, večina čebelnjakov ne bo preživela zime, saj ljudje ne bodo mogli zagotoviti dovolj sladkorja za čebele. Cena medu je zato že poskočila na trikratnik zneska pred katastrofo.
Tudi družina Biljane Dunđević je ostala brez vsega, zato ji bo pralni stroj, ki ga je dobila, še kako pomagal. »Bojimo se, kaj bo, zima prihaja,« pravi Biljana, ki bo na mobilnem telefonu za vedno shranila slike opustošenja. »Vse je uničeno, hiša, oprema, orodje, avto,« našteva. Kljub temu ni vse tako pesimistično. Njena družina je, kot mnogo drugih, nedavno dobila zemljišče, na katerem bodo začeli zidati novo hišo, dokler ne bo končana, pa jih bodo gostili sorodniki. Tudi Željko, oče sedmih otrok, iz vasi Kržava, je z družino pred zimo ostal brez strehe na glavo, vsaj nekoliko pa jim bo vsakodnevne težave lajšal novi hladilnik. »Glavno je, da sem rešil svoje otroke, to je moje največje bogastvo,« pravi. Iz Kržave, vasice, ki je bila nekaj časa popolnoma odrezana od sveta, je tudi Radislava Biletić. »Hišo staršev je zalilo do drugega nadstropja. Voda je podrla zid in praktično odnesla celo dnevno sobo. Škoda je tolikšna, da bi bilo bolje, če bi hišo povsem porušilo,« pravi. Kako naprej? »Glavno je, da so starši preživeli. Verjamem v boga, bo že nekako.«
Sanacijo ovira birokracija
Predstavnik civilne zaščite, policist, ki je aktivno sodeloval pri reševanju med naravno ujmo, a je želel ostati anonimen, pravi, da imajo zdaj največ težav s sanacijo zemeljskih plazov, ki so se utrgali s premočenih pobočij, ki oklepajo Krupanj. Plazovi se že uničili nekaj hiš, še veliko več pa jih ogrožajo. »Vprašanje je, ali jih sploh lahko saniramo, saj so se ponekod utrgala cela pobočja. Verjetno bo treba preseliti nekaj hiš, preden jih pokopljejo plazovi.« Škodo, višjo od 1000 evrov, so evidentirali pri 3500 gospodinjstvih od približno 5500. Od tega je bilo 40 domov povsem uničenih, 360 hiš pa je imelo poplavljene bivalne prostore več kot 48 ur. Sanacijo razmer zdaj najbolj ovira »birokracija«, pravi, saj je veliko pomoči namenila EU, ki nad njeno porabo izvaja strog nadzor; tudi na lokalni upravi postopki potekajo počasi. »Težava so tudi neurejena lastniška razmerja med poplavljenci, ki čakajo na dovoljenja za gradbene posege.«
Radovan Ristanović je v času poplav skrbel za delitev humanitarne pomoči. »Paketov hrane, ki so bili takrat najbolj potrebni, danes ne potrebujemo več. Zdaj prihaja finančna pomoč in razne donacije posameznikov. Ljudje so zato večkrat nezadovoljni, ker nekdo donira nekomu, ne pa tudi njim.« Milan k temu hitro pristavi, da država ni za to, da pomaga. »Ljudje so večkrat nehvaležni. Nekateri so prejeli hrano, nekateri 'robo', drugi pa denar, ne morejo pa vsi dobiti vsega.«
Območje, ki so ga najbolj prizadele poplave, si zagotovo ne bo povsem opomoglo še več let. Ne le Krupanj in mesta v Srbiji, ki so jo še bolj skupila, ljudje se s posledicami poplav spopadajo tudi v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, posledice poplav pa so bile vidne ves čas ob naši poti od Slavonskega Broda naprej.
Še vedno je hudo tudi na območju Županje, kjer so narasle vode zahtevale več življenj, še največ v vasi Gunja, ki se v dolgih kilometrih razprostira čez razvlečeno panonsko ravnico. Tukaj ni hiše, ki je ne bi bila zalila narasla voda, na vseh pa je kot grozeči omen z blatno roko usode izrisana raven, do koder je segala. Tudi tu se ljudje trudijo z odpravljanjem škode: sušijo hiše in odvažajo omet, menjavajo uničena lesena okna in kopljejo nove jarke, ki naj bi jim v prihodnje prihranili nesrečo vodne ujme.
