Hrvaški socialdemokrati na poti navzdol

Največjo opozicijsko stranko pretresajo notranji spori in zdrahe, vodi jo šibek predsednik. Opozicija v lastnih vrstah.

Objavljeno
04. junij 2017 21.53
Željko Matić
Željko Matić
Zagreb – Naj se sliši še tako neverjetno, toda na Hrvaškem (zaradi Agrokorja državi grozi gospodarski zlom, vlada pa visi na nitki, ker nima parlamentarne večine) so tema tedna pretresi v vodilni opozicijski stranki. SDP, ki je dva mandata, osem let, vladala Hrvaški, v zadnjih mesecih doživlja globoko krizo.

Kriza resda ni tako velika kot davnega leta 1992, v drugem letu vojne in po dveh letih od zloma komunizma. Takrat se je ta stranka v še vedno nepojasnjenih okoliščinah in ob očitni Tuđmanovi podpori komaj obdržala v parlamentu. A od takrat je, počasi, a vztrajno, postajala močnejša. Po Tuđmanovi smrti je na volitvah zmagal Ivica Račan in s koalicijskimi partnerji­ oblikoval prvo nehadezejevsko vlado. Že leta 2003 je stranka znova pogorela na volitvah, na oblast pa je prišel Ivo Sanader. Račan je pozneje umrl, na čelo stranke pa prišel Zoran Milanović. Domnevno naj bi bil oporočni dedič, čeprav ni nihče videl oporoke.

Tudi on je bil na prvih volitvah poražen. Po Sanaderjevem odstopu in ustoličenju Jadranke Kosor je SDP z Milanovićem na čelu v drugem poskusu prišla na oblast. Milanović je zmagal samo na teh volitvah. Bil je poražen na občinskih, dvakrat na volitvah za evropski parlament, enkrat na predsedniških in dvakrat na parlamentarnih volitvah.

Milanovićeva poteza

Po porazu na zadnjih volitvah, ki so bile najprej videti dobljene, je izgubil položaj. Po notranjih strankarskih volitvah se je s spretnim lobiranjem prebil na čelo stranke širši javnosti neznani dotedanji vodja zagrebškega odbora stranke Davor Bernardić. Milanović ni maral Bernardića, sploh pa ga ni spoštoval. V zadnjem trenutku ga je izključil iz tekme za zagrebškega župana in namesto njega poslal v boj ministra za zdravje Rajka Ostojića, ki pa je neslavno pogorel. Pravzaprav se je Milanović z enim udarcem rešil obeh, saj je pozneje zamenjal tudi Ostojića. Pred tem je nagnal iz vlade večnega župana Primorsko-goranske županije Zlatka Komadino. In prav ta triumvirat, s katerim je avtoritativni in naduti Milanović na veliko pometal, zdaj vodi SDP.

Namesto da bi obračunal z Milanovićevo dediščino in analiziral poraze in napake, nastopa triumvirat spravljivo do Milanovića in njemu privrženih članov stranke, pri čemer so to v glavnem nekdanji ministri, ki so zdaj poslanci v saboru. Ob tem so člani triumvirata prezrli, da je stranka organizacijsko, kadrovsko in finančno uničena. To je pripeljalo do tega, da so strankini funkcionarji (na čelu s strankino predstavnico za odnose z javnostmi), ki so se zbali, da bodo ostali brez plač, znotraj stranke ustanovili sindikat. Kadrovsko opustošenje je najočitnejše v Zagrebu, kjer je šla SDP (v prestolnici najbolj priljubljena stranka) na občinske volitve brez županskega kandidata. Kar zadeva organizacijsko opustošenje, je najbolj zgovoren primer Splita, kjer je SDP vladala štiri leta. Po razpustitvi splitskega odbora stranke je SDP na zadnjih občinskih volitvah komajda prestopila volilni prag. O tem, da je stranka tudi ideološko mrtva, priča dejstvo, da v Splitu v drugem krogu podpirajo razvpitega Željka Keruma.

Sicer pa se Bernardić in člani njegove ekipe od prvega dne soočajo z opozicijo v lastnih vrstah. Milanovićevi privrženci, ki v njem ne vidijo vodje, oskrbujejo medije z zgodbami o njegovi neodločnosti, nedoraslosti, nesposobnosti in brezidejnosti. Neprestano opozarjajo, da stranka vse bolj izgublja ugled, in že od prvega dne (tudi javno) iščejo njegovega naslednika. Trdijo, da ga na mestu predsednika stranke še lahko prenašajo, da pa si na položaju premiera želijo nekdanjega podravskega politika in uspešnega direktorja Podravke Zvonimirja Mršića. K temu je pripomogel tudi Bernardić z infantilnim vedenjem in čudaškimi izjavami. Ob izbruhu največje parlamentarne krize, ki jo je izzvala afera Agrokor, se je dal fotografirati z zeljno glavo. Ko je bilo očitno, da bo prišlo do zamenjave finančnega ministra, je sporočil: »Zagreb je lep tudi v dežju.«

Poraz na lokalnih volitvah

Medsebojno sprti, brezvoljni, brez denarja in uglednih imen doživljajo člani SDP poraz v prvem krogu občinskih volitev. Prepričljivo in z lastnimi člani zmagujejo le na Reki, kjer so na oblasti od leta 1995. Še zlasti jih boli poraz v Zagrebu, kjer prvič po letu 1995 s koalicijskimi partnerji nimajo niti relativne večine. Bernardićevi nasprotniki z ugotavljanjem odgovornosti niso čakali do konca drugega kroga. Prvi je z jasno zahtevo po zamenjavi vodstva nastopil bivši minister za delo Mirando Mrsić. Vodstvo stranke je obsodilo Mrsićev nastop, hkrati pa pozvalo k umiritvi razmer. A tokrat ne miruje Bernardić, ki meni, da se je Mrsić s tem dejanjem sam izključil iz stranke, ki zdaj ne računa več nanj.

Da Bernardić ni odpisal samo Mrsića, je razvidno tudi iz objave imen članov novega sveta SDP, vlade v senci. Med imeni ni niti enega Milanovićevega ministra, od znanih članov stranke pa sta na seznamu samo dva, prav tista, ki sta se najbolj postavljala po robu Milanoviću. To sta Račanova ministra za obrambo in za zunanje zadeve, Tonino Picula in Željko Antunović.

Če Plenković do 7. junija ne bo vzpostavil nove parlamentarne večine, bodo na Hrvaškem volitve. Kot kažejo ankete, lahko HDZ računa na več kot 30-odstotno podporo, medtem ko se podpora SDP zmanjšuje in trenutno znaša okoli 20 odstotkov. Pa vendar si nihče ne želi predčasnih volitev tako zelo kot Bernardić. V sredo je podpisal koalicijo s HSS in tej stranki velikodušno ponudil kar šest saborskih mandatov. Tako jo poskuša odvrniti od tega, da bi podprla Plenkovićevo vlado.

Zakaj si torej z obupnim osebnim ugledom in tako nizkim ugledom stranke Bernardić kljub vsemu želi nove volitve? Zato, ker on sestavlja volilne sezname, kar je najučinkovitejši način, da se znebi opozicije v lastni stranki, ki jo v glavnem sestavljajo Milanovićevi privrženci in sam Milanović, o katerem si mnogi želijo, da bi znova prevzel vodstvo stranke.

O tem, da bi lahko stranka zaradi tega propadla, njega pa bi na obveznih strankarskih volitvah odstavili, Bernardić – tako kot v basni o škorpijonu in žabi – trenutno ne razmišlja. Je to nečimrnost, prizadetost, sladko maščevanje ali slaba politična ocena? Najverjetneje kombinacija vsega, ob tem pa SDP iz dneva v dan tone čedalje globlje. Če ne bo konsolidacije, stranki grozi propad, kakršnega smo videli na Madžarskem in Poljskem. Za člane stranke bo to streznitev, za demokracijo pa, kot vidimo, katastrofa.