Hrvatje ne zaupajo vladi, opoziciji še manj

Zagreb – Na prvi pogled se to zdi nerazumljiv paradoks. Po raziskavah v zadnjih treh mesecih več kakor dve tretjini­ ­državljanov meni, da gre država v napačno smer. Premier ­Andrej Plenković je prepričljivo­ najmanj priljubljena oseba, hkrati pa stranka, ki jo vodi, prepričljivo vodi z 32 odstotki podpore.

Tudi če upoštevamo triodstotno statistično napako, je treba priznati, da HDZ, ki je imela lani največ 35-odstotno in najmanj 30-odstotno podporo, kljub politično nemirnemu letu, izgubi in sestavljanju nove parlamentarne večine, aferi Agrokor, neugodnim arbitražnim postopkom in že pregovornemu nizu sramotnih škandalov strankarskih veljakov vstopa v leto 2018 bolj priljubljena kakor kdaj prej.

Priljubljenost, enakovredna statistični napaki

Hkrati ima stranka SDP, ki je dvakrat – skupaj osem let – vladala Hrvaški, zdaj le 19 odstotkov podpore, ki še naprej upada. Izvolitev novega predsednika Davorja Bernardića po izgubi »že dobljenih volitev« in odhodu Zorana Milanovića ni spodbudila pričakovanega vzpona, ampak je povzročila notranje spore, zmedo in frakcijske boje, ki se po strankarskih volitvah še zaostrujejo. Novo vodstvo je obsedeno z odstranjevanjem nasprotnikov in imenovanjem sebi zvestih ljudi. Tako so med več sto drugimi zaradi domnevnega neplačevanja članarine spodili iz stranke 76-letno mater nekdanjega tajnika stranke, ki z večino trenutnih SDP-jevih poslancev v saboru spada v skupino, zvesto nekdanjemu voditelju Zoranu Milanoviću.

Bernardića še vedno podpira večina predvsem anonimnih strankarskih aparatčikov, vendar je njegov ugled iz dneva v dan manjši. Njegova priljubljenost je enakovredna statistični napaki, njegovi javni nastopi pa veljajo za neresno politikantstvo, saj je, denimo, pri aferi Agrokor zmogel le navajati besede pobeglega Ivice Todorića. Da je stranka izgubljena, dokazuje to, da je Bernardić glasoval proti­ pozitivnemu nadzorniškemu mnenju o delu lastne vlade ali da je osebno kritiziral nakup novih ­vojaških letal, ki so ga njegovi ­sodelavci podprli.

Strmoglavemu padcu SDP se je pridružila tudi do pred kratkim tretja najmočnejša politična sila Most. Ko so jih vrgli iz vlade, so tudi oni hitro izgubljali podporo, ki je bila nekoč skoraj petinska, zdaj pa je 7-odstotna. Pomembnejši člani jih zapuščajo, sklicevanje na moralo in poštenost ni več prepričljivo, javnost pa jih vse bolj pozna kot desno konservativno politično silo, ki je blizu Cerkvi in kakršnih ima Hrvaška veliko.

Medtem ko se Most in SDP potapljata, se Živi zid, heterogena populistična skupina, dobro razvija. Zdaj ima že skoraj 13-odstotno podporo. Gre za populiste, ki ne vedo, kaj bi radi, vedo pa, česa ne marajo: ustavnega sodišča, zaplemb, članstva v Natu, davkov in obveznega cepljenja. Člani Živega zidu, ki vsemu nasprotujejo, lahko pričakujejo, da jih bo še naprej podpiralo vse več ljudi, toda pričakujejo lahko tudi prve resnejše kritike, saj jih do zdaj nihče ni jemal resno. Protestne politične sile, ki jih je bilo do zdaj na Hrvaškem že nekaj, običajno ne trajajo dolgo. Orah Mirele Holy, denimo, je izšel iz SDP, toda po več nerazumljivih odločitvah – odpovedal se je predsedniškim volitvam – mu ni uspelo prestopiti volilnega praga.

Predčasne volitve?

Preostale politične sile so precej pod 5-odstotnim volilnim pragom. HNS, ki je rešila Plenkovićevo vlado, životari z manj kakor 2-odstotno podporo in verjetno ne bo videla sabora, če se je HDZ ne bo usmilila in ji prepustila katerega od položajev na svoji listi. To velja tudi za HSS, ki bi morda vstopila v sabor na dan odprtih vrat, če ne bi bilo darežljivega Milanovića, čigar politiko vsaj pri tem vprašanju nadaljuje tudi Davor Bernardić. Iz odpadniškega dela HNS, IDS in splitske stranke Pametno je pravkar nastala levoliberalna Amsterdamska koalicija, vendar tudi ta za zdaj ne presega volilnega praga.

Ugotoviti je mogoče, da ne glede na to, kako majhna se zdi Plenkovićeva večina 78 ali 79 rok, ta sploh ni majhna, celo poveča se lahko. Zato je lahko Plenković letos, in to prvič po letu 2008, ko vse leto ni volitev, popolnoma miren. Bolj zanimivo bo opazovati, kako bodo minile notranje strankarske volitve v njegovi HDZ. Kajti Plenkovića ogrožajo trda strankarska desnica, vse glasnejša Cerkev in veteranska združenja, ki vodijo konservativno revolucijo. Upoštevati bo moral tudi izzive, povezane z Agrokorjem, arbitraže, slabe odnose s sosedi pa tudi izgubo ugleda v mednarodni skupnosti. A tudi če bi se Plenković odločil za predčasne volitve, bi na njih dosegel precej boljši rezultat kakor na prejšnjih. Če ne zaradi drugega, zato, ker je medtem 100.000 nezadovoljnežev zapustilo državo. Dokler zmaguje, mu ni treba skrbeti za svojo usodo. V nasprotnem primeru vemo, kaj sledi.