Identiteta slovenske manjšine v Italiji se izgublja

Volilni trendi, ki so zaznamovali nedavne parlamentarne volitve v Italiji, niso obšli slovenskih volivcev, nemajhen del katerih se je na voliščih obnašal podobno kot italijanska večina.

Kdor je potreboval dokaz, da so Slovenci v Italiji ena najbolje integriranih narodnostnih skupnosti in da se spopadajo s podobnimi problemi, kot pestijo veliko večino Italijanov, ga je dobil 4. marca, ko se izidi volitev v marsikateri slovenski občini niso veliko razlikovali od izidov na ravni celotne države, kjer sta slavili desnosredinska koalicija in Gibanje pet zvezdic.

Stapljanje volilnih glasov

Velike, za večino analitikov neuresničljive obljube, ki so jih dajale zmagovite stranke, so bile popularne tudi med Slovenci. Po mnenju Bojana Brezigarja, nekdanjega deželnega poslanca in urednika Primorskega dnevnika, predvsem za to, ker so pripadniki slovenske manjšine hkrati italijanski državljani in so močno vpeti v italijansko družbo. »Njihovi življenjski pogoji, davki, ki jih plačujejo, ugodnosti, ki jih uživajo, pokojnine, ki jih prejemajo, vse to je odvisno od Italije.«

Podobnosti v razmišljanju, ki so privedle do stapljanja italijanskih in slovenskih volilnih glasov, se v marsičem kažejo kot posledica »tihe asimilacije« in postopne degradacije slovenske identitete, je prepričan Brezigar. »Dokler je bila manjšina 'sovražnik', je bila kompaktna, ampak zdaj ni več tako. Meja je odprta, veliko Italijanov se uči slovenščine, italijanski otroci prihajajo v slovensko šolo, veliko otrok je iz mešanih družin. Ko sem bil otrok, so ti obiskovali italijansko šolo, danes je obratno. Znanje slovenščine je postalo koristno, ne predstavlja pa več tvoje identitete.«

Prevladujoča identiteta

Ko je treba identiteto deliti še z neko drugo, se zelo hitro zgodi, da ena od njiju prevlada. Nekaj takega se je po mnenju sogovornikov zgodilo s slovensko identiteto. »Ta ni več ekskluzivna, ampak jo deliš z nekom drugim. In to je zelo resen problem, ki mu manjšina v dolgih letih ni bila kos, ker se ga ni nikoli lotila,« je povedal Brezigar. Prepričan je, da to ni bilo neizogibno, kot dokaz pa je navedel primere iz Walesa, Frizije in Baskije. »To so zelo trdne identitete in tam je manjšinski jezik prevladujoča identiteta velike večine posameznikov, medtem ko pri nas ni več tako.«

Položaj je gotovo precej drugačen kot v preteklosti, se je strinjal Rado Fonda, raziskovalec in strokovnjak za volilne analize na tržaški agenciji SWG. »Del pripadnikov manjšine se še vedno zelo močno prepoznava v narodnostni skupnosti, priznava tudi slovenske institucije in za svoje čuti politične predstavnike v Rimu, deželi in občinah.« Toda po njegovih besedah je vse več tudi takih Slovencev, mladih in tudi nekoliko starejših, ki živijo zunaj tradicionalnih manjšinskih krogov in ne čutijo politične identitete, ki je tako zelo zaznamovala prejšnje generacije. Vse to se pozna pri volilnih izidih in zmanjševanju slovenske volilne baze. Vzroke za stapljanje manjšine z večino ni mogoče iskati samo v njeni vse večji integriranosti, ampak tudi v apatiji in prevladi individualizma nad cilji širše skupnosti.

Ne eno ne drugo ne pomeni nič dobrega za prihodnost. Še precej slabše pa se bo manjšini godilo, če ne bo presegla dosedanjih delitev in se dogovorila pri ključnih projektih, kot je ustrezna zakonska ureditev zastopanosti Slovencev v najvišjih državnih in deželnih predstavniških organih.

Delitve, ki škodujejo

Prva preizkušnja za manjšino bodo prihajajoče deželne volitve 29. aprila, na katerih bo, kot kaže, v različnih strankah kandidiralo več slovenskih kandidatov. Kumulativni učinek takšne razdrobljenosti, se bojijo sogovorniki, utegne biti, da nihče od njih ne bo izvoljen. »Volilno telo se manjša, zato je nujno, da se čim manj delimo. Če nas je malo in se potem še delimo, postane izvolitev predstavnikov še težja,« je pojasnil Rado Fonda.

S tem bi se verjetno strinjali tudi predstavniki manjšine z novoizvoljeno senatorko na čelu, ki so prejšnji teden med obiskom Ljubljane, kjer jih je sprejel državnih vrh, prikazali veliko enotnosti tako pri podpori Tatjani Rojc kot pri izpostavljanju potrebe po sodelovanju ter dialogu pri reševanju nerešenih vprašanj. Toda o spremembah dosedanjega načina delovanja in organiziranosti, s katerimi bi odgovorili tudi na marsikaterega od ključnih izzivov prihodnosti, skoraj niso govorili.

»Bojim se, da je manjšina zelo okostenela in da je njena strategija za prihodnost osredotočena predvsem na ohranjanje tistega, kar obstaja,« je povedal Bojan Brezigar, vztrajanje pri statusu quo pa označil za »največjo tragedijo manjšine«. Spomnil je tudi, kako je bila pred leti pripravljena programska konferenca, ampak njenih sklepov nato nihče ni izvajal. Nekateri pozitivni premiki so po njegovem mnenju veliko premajhni in preskromni, da bi bili kos spremembam, ki jih prinaša sedanji čas.