Tiskane izdaje
Skopje, Tirana, Beograd, Podgorica, Sarajevo, Priština. To so postaje nekajdnevne balkanske turneje predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Končala se bo s skupnim srečanjem z vsemi voditelji držav Zahodnega Balkana v Sofiji. Junckerjeva pot je zasnovana kot še eno znamenje, da je Unijina ponudba za evropsko perspektivo celotne regije verodostojna in da bo v prihodnjih letih ostala v središču bruseljske politike.
Juncker je leta 2014 ob prihodu na položaj sporočil, da v njegovem mandatu širitve ne bo. To sporočilo ni bilo le opis razmer – vse kandidatke v regiji so še predaleč od članstva –, temveč tudi znamenje strateškega nezanimanja za regijo. Pozneje so se negativna gibanja nadaljevala. Makedonija se je sama oddaljevala na evropski poti, Kosovo ostaja nekakšna črna luknja, BiH s svojo disfunkcionalnostjo stopica na mestu … Danes velja pravilo: države v balkanski regiji se pretvarjajo, da se reformirajo, EU pa se pretvarja, da jim verjame. Čedalje večja odsotnost ZDA in vstopanje drugih akterjev v nestabilno evropsko regijo sta Unijo prisilila, da začne regijo obravnavati resneje. Popuščanje velikih kriz, s katerim je bila bruseljska politika preobremenjena, je razširilo manevrski prostor za priprave na novo širitev.
Tudi migracijska kriza je pokazala neposredno povezanost balkanskih držav z EU in njenimi težavami. Leto 2025, ki je v strategiji EU za Zahodni Balkan omenjeno kot leto, ko bi Črna gora in Srbija v najboljšem primeru postali članici, nikogar ne zavezuje. Vsako vzbujanje neutemeljenih pričakovanj ima lahko po razočaranju z njihovo neizpolnitvijo nasprotni učinek od želenega. Zato je ciljno leto lahko le spodbuda državam, da se odločneje lotijo svojih domačih nalog.
Dela je veliko. Vse države v regiji demokratično niso utrjene. Težave imajo z medijskimi svoboščinami, pravicami posameznih skupin, pravno državo. Hujskaška retorika v politiki ni pojav le na Balkanu, a v regiji, ki je v 90. letih preživela krvavo morijo, so njeni učinki še posebno nevarni. Pred Srbijo so še temeljni izzivi, denimo priznanje Kosova. Prej ko se bo zadeva z normaliziranjem odnosov premaknila, lažje se bodo odprle nove perspektive.
Stvari s posledicami vojne so povsod kočljive. Juncker je pred kratkim spomnil, da sta njegov Luksemburg in Nemčija potrebovala več desetletij, da sta uredila vprašanja, ki so izhajala iz vojne. Tudi gospodarsko so balkanske države še velika gradbišča in daleč od sprejemljivosti za Unijo. Poleg tega z dolgoletnim množičnim izseljevanjem mladih in izobraženih trajno izgubljajo človeški kapital. Temeljna naloga so skupne naložbe v infrastrukturo in regionalno sodelovanje.
Ne glede na odmevno turnejo Juncker prepušča pravo ukvarjanje s krhko regijo svojemu nasledniku. Iskanje evropske perspektive za Balkan je dolgotrajen proces, ki ni odvisen le od politične volje. A njen obstoj je prvi pogoj.
