Italija iz prve roke: Malala na šolski naslovnici

Vse se je začelo na začetku šolskega leta v šoli v pokrajini Vicenza, v kateri se šolajo učenci iz mest Carre, Chiuppano in Zané. Šola je objavila svoj šolski dnevnik za leto 2016, ki ga uporabljajo vsi učenci. Na naslovni strani je bila podoba dekleta, zakritega z naglavnim pregrinjalom, ki jo je narisalo več osnovnošolcev. Sliko so šestkrat poustvarili, vsakič v drugačni barvi, njihov slog je spominjal na slike Marilyn Monroe, ki jih je ustvaril Andy Warhol.

Ko so za novico o tem, da je »na šolskem dnevniku upodobljeno zakrito dekle«, izvedeli nekateri starši učencev, so se na Facebookovi strani »Ste iz mesta Zané, če ...« pojavili besni komentarji. »Če ga bodo prinesli domov, ga bom sežgal,« je zapisal eden od avtorjev komentarjev. Drugi so razmišljali: »Morda je profesor musliman«, »Ali niso mogli izbrati drugačne naslovnice? Takšna bo užalila ljudi«, »In kaj sledi po tem? Mar bodo profesorji začeli razpravljati še o teoriji spola?«, »Ni mi všeč, da mora moja hči imeti šolski dnevnik s slikami zakritega dekleta. Kaj pa naša vera?«.

Mnogi starši niso vedeli, da je bilo »zakrito dekle na naslovnici« Malala Jusufzai, najmlajša dobitnica Nobelove nagrade za mir. Malala je muslimansko dekle, ki se bori proti muslimanskemu ekstremizmu in nosi naglavno pregrinjalo. Pakistanski talibi so jo poskušali ubiti leta 2012, ker je zagovarjala pravice deklic do šolanja, oni pa so trdili, da morajo ženske ostati doma. Potem ko so jezni starši pritegnili pozornost medijev, je ravnatelj pojasnil, da so za naslovnico izbrali risbo Malale, ker so jo osnovnošolci izbrali za »najlepšo« med več umetniškimi deli, poslanimi na mestno tekmovanje o »pomembnih dejanjih preprostih žensk«. V dnevniku je več risb drugih žensk – tudi katoličank, denimo matere Terezije – in vsaka je predstavljala svoj mesec v letu.

Toda pojasnilo ni bilo dovolj. »Ne dvomim, da so tisti, ki so izbrali risbo za naslovnico šolskega dnevnika, imeli dobre namene,« je povedal oče enega od srednješolcev. »Vendar smo sprva pomislili – in takšen vtis smo imeli čisto vsi –, da so z naslovnico poskušali vsiliti versko sporočilo, to pa nas je zelo vznemirilo. Prav tako se nam zdi, da učitelji zelo poenostavljeno gledajo na to sporočilo. Če smo vsi dobili takšen vtis, zakaj niso tudi učitelji pomislili na to?«

O zgodbi o Malali razpravljajo v številnih italijanskih osnovnih in srednjih šolah. In sicer zato, ker so mnogi ravnatelji, učitelji, knjižničarji in starši prepričani, da se lahko mladi, ki berejo o njenem boju, veliko naučijo o pravici do izobraževanja, saj ta v naši družbi pogosto velja za samoumevno.

Toda po odzivu na Facebookovi strani mesta Zané lahko sklepamo, da ima egiptovska feministka Mona Eltahawy morda prav, ko trdi, da naglavno pregrinjalo tako zelo obseda Zahodnjake, da ne vidijo več nič drugega. Ženske v muslimanskem svetu zelo različno razmišljajo o naglavnem pregrinjalu. Malala nosi dupato: nosila jo je v Pakistanu in to še vedno počne zdaj, ko živi v Veliki Britaniji, saj se ji zdi, da je to izraz njene tradicije in kulture, vendar hkrati noče zakrivati svojega obraza s pregrinjali, kakršni sta burka ali nikab, saj se ji zdi, da bi tako zanikala svojo identiteto. Mnoge Iranke se ne strinjajo s tem, da jim država določa, da morajo nositi pregrinjalo; toda to ne pomeni, da z zavračanjem pravila zavračajo tudi svojo religijo. Več uglednih strokovnjakinj, kakršni sta, denimo, Amina Vadud in Asma Barlas, je zelo pobožnih, vendar hkrati nasprotujejo predvsem moškim razlagam korana, ki so prevladovale v zgodovini islama. Vadudova – znana je po tem, da je kršila pravila tako, da je postala ena prvih žensk, ki so vodile petkovo molitev – nosi naglavno pregrinjalo, Barlasova pa ne.

Verbalno nasilje, ki so ga izražali nekateri starši, razkriva, da je strah pred kulturno invazijo že tako močan, da so nekateri ljudje pripravljeni sežgati otroško risbo. Politiki včasih podpihujejo takšne plamene in pravijo, da je pomembneje ščititi svojo identiteto kakor podpirati tuje kulture, vendar poznavanje samega sebe in poznavanje drugih nista nasprotujoča si koncepta, šola pa je eden najpomembnejših prostorov, kjer lahko razpravljamo o takšnih vprašanjih.

Zgodba o »zakritem dekletu« razkriva tudi to, da sodobni starši nič več ne zaupajo šolam: učitelji in družine nimajo skupnih ciljev, včasih se niti ne poskušajo več pogovarjati med seboj. Starši iz Zanéja so izrazili svojo jezo na Facebooku, nihče od njih pa ni dvignil telefona in poklical ravnatelja, da bi se pogovoril z njim.