Italija iz prve roke: Sledi vsega zla na telesu

V mestu Rečica (Fiumicello) na severu Italije se Paola in Claudio Regeni pripravljata, da bosta preživela svoj prvi božič brez svojega sina. Minilo je enajst mesecev, odkar je Giulio Regeni izginil v Egiptu 25. januarja letos, in do zdaj ni bil za to še nihče kaznovan.

Tretjega februarja so našli njegovo truplo v jarku ob avtocesti, 25 kilometrov od Kaira. Giulia, 28-letnega doktorskega študenta na Univerzi Cambridge, so več dni mučili. Na nosu in ušesih so našli ureznine, na glavi in hrbtu je imel sledi od vbodov z nožem ter številne modrice, poleg tega se zdi, da so vanj vrezali črke. »Umrl je počasne smrti,« je povedal egiptovski tožilec. »Uporabljali so ga namesto šolske table,« je povedala njegova mama Paola. »Prepoznala sem ga po konici njegovega nosu. Na preostalih delih obraza so bile sledi vsega zla tega sveta.«

Regeni je govoril arabsko in se je lani jeseni preselil v Kairo, da bi tam raziskoval delo krajevnih delavskih sindikatov za svojo disertacijo. Njegovi starši in mnogi aktivisti so prepričani, da so med njegovim izginotjem in mučenjem z njim ravnali tako, kakor varnostne sile ravnajo z egiptovskimi »osumljenci« in domnevnimi državnimi sovražniki. Sicer ni popolnoma jasno, ali so ga aretirali med redno varnostno akcijo ali so se načrtno lotili samo njega, vendar se zdi, da se tisti, ki so ga mučili, da bi iz njega izvlekli informacije, niso zavedali, kakšne bodo politične posledice tega, da to počnejo nekemu tujcu.

Tistega dne, ko je izginil, je Giulio v mirni stanovanjski četrti Doki ob sedmih popoldne ugasnil prenosni računalnik, potem ko je poslušal pesem »A Rush of Blood to the Head« skupine Coldplay. Ob 7. uri in 41 minut je s kratkim sporočilom po telefonu povedal svojemu ukrajinskemu dekletu, da ta večer ne bosta mogla govoriti po Skypu. Nato se je sprehodil po ulici, osvetljeni z rumeno svetlobo uličnih svetilk, do postaje podzemne železnice Behooth približno 400 metrov stran od stanovanja. Izstopiti bi moral na postaji Mohamed Naguib blizu trga Tahrir, kjer bi se moral sestati s prijateljem Gennarom Gervasiom, italijanskim profesorjem, ki je preživel 20 let v Egiptu, nato bi skupaj odšla do hiše starega profesorja sociologije. Giulio ni nikoli prišel tja, kjer bi se morala sestati. Ob 7. uri in 59 minut ga je Gennaro poklical na njegov mobilni telefon, vendar ni dobil odgovora. Čez nekaj časa je bil telefon izklopljen in vse do zdaj ga še niso našli.

Petindvajseti januar ni bil običajen dan: to je bila obletnica egiptovske revolucije iz leta 2011. Vlada al Sisija – generala, ki je postal predsednik – je opozorila ljudi, naj ne hodijo po ulicah, predvsem pa naj se ne odpravijo na Tahrir. Preventivno so aretirali nekaj ljudi, tujce so označili za »hujskače«. »Giulio ni nameraval oditi ven,« mi je povedal njegov prijatelj Amr Asaad. Toda kdo ve zaradi česa si je premislil.

Regenijeva disertacija o neodvisnih delavskih sindikatih je bila občutljivo besedilo, ker sindikati ogrožajo državni nadzor nad delavci. Druge raziskovalce so nadzirali ali jim preprečili vstop v državo. Enajstega decembra je Giulio med srečanjem z delavskim sindikatom opazil, da ga je nekdo fotografiral, zato ga je zaskrbelo, kakor je povedal Asaad. Sindikat uličnih prodajalcev je bila ena od tem, ki jih je obravnaval pri svoji raziskavi. Giulio se je sestal z njihovim vodjo Mohamedom Abdalahom in predlagal, da bi pomagal uličnim prodajalcem tako, da bi zaprosil za 10.000 funtov vredno štipendijo britanske fundacije. Ko je ugotovil, da bi rad Abdalah sam pobral ves denar, je umaknil ponudbo. Giuliovi prijatelji že dolgo sumijo, da je dogodek nekako povezan z njegovo smrtjo. Pred kratkim so predstavniki egiptovske oblasti potrdili, da je 7. januarja Abdalah prijavil Regenija državni varnostni službi, vendar trdijo, da je policija samo tri dni opazovala italijanskega raziskovalca. Egiptovska vlada zanika, da bi bila kakor koli povezana z Regenijevo smrtjo.

Preiskava je bila počasna in polna zavajanja. Dva dogodka izmed mnogih sta še posebej izstopala. Ko so našli truplo ob puščavski cesti med Kairom in Aleksandrijo, je vodja krajevne policije Haled Šalabi (pred desetimi leti so ga obsodili zaradi mučenja, vendar so ga kaznovali s pogojno kaznijo) sprva trdil, da je vse skupaj podobno prometni nesreči. Sama sem obiskala kraj dogodka in nisem našla nobenih sledi gum, ki bi namigovale na to, da je moral avtomobil hitro zavirati, nikjer ni bilo krvi ali koščkov stekla, prav tako ni bilo nobenih sledi čiščenja; kljub temu so truplo našli na drugi strani betonske zaščitne ograje, visoke en meter. Nekdo ga je moral vreči na drugo stran.

Nato je policija 24. marca ubila pet Egipčanov v majhnem kombiju in trdila, da se je zgodil strelski obračun s tolpo, »specializirano za ugrabljanje tujcev«; nekaj ur pozneje so v njihovem stanovanju našli Giuliov potni list, univerzitetne izkaznice in bančno kartico. Raša Tarek, ki je v sorodu z vsemi tremi ubitimi moškimi, mi je povedala, da jih je policija hladnokrvno ubila in jim vse skupaj podtaknila. Pred kratkim so vložili obtožnico proti dvema policistoma, vpletenima v streljanje. Kako so se Regenijevi dokumenti znašli v Rašinem stanovanju in kdo je torej ubil Giulia Regenija? Ne vemo, ali bomo sploh kdaj izvedeli odgovore na ta vprašanja in ali bodo krivci kdaj odgovarjali za svoja dejanja.