Tiskane izdaje
To je največji znesek za energetski objekt na področju EU in je malo manj kot tretjina skupnega cene projekta, zato se od vlagateljev in bank pričakuje, da bodo primaknili še 284 milijonov evrov. Toda čim bolj se zdi, da je projekt mogoč, bolj se povečuje odpor proti njegovi izvedbi.
Kočljiva računica
Najpomembnejše je vprašanje njegove upravičenosti oziroma donosnosti. Zaradi stroškov utekočinjenja, transporta in uplinjenja je plin iz terminala LNG dražji od tistega iz plinovoda. Po trenutnih cenah stane ena megavatna ura zemeljskega plina 18,4 evra, za utekočinjenega pa je treba plačati 24 evrov. V tem primeru ni pomembna samo ekonomska upravičenost projekta, ampak tudi njegov vpliv na (geo)politiko. Ruski veleposlanik Anvar Azimov je Hrvate javno vprašal: »Zakaj želite kupovati dražji plin?« Znano je, da gradnjo terminala LNG navdušeno podpirajo ZDA. Ameriški predsednik Donald Trump se je julija lani na iniciativi Treh morja v Varšavi pohvalil, da ima njegova država plina v izobilju in ga je pripravljena izvažati prek tega terminala.
O Trumpovih trgovskih sposobnostih nihče ne dvomi, a za zdaj nihče ne vidi kupcev. Za Hrvaško je količina dve milijarde in pol kubičnih metrov plina na leto enaka celoletni porabi, vendar za zdaj nima nobenega pametnega razloga, da se odreče tako lastnemu kakor tudi poceni ruskemu plinu. Tudi sosednje države za zdaj ne kažejo zanimanja za ta plin. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je po obisku v Moskvi javno povedal, da ga plin s Krka ne zanima in da po njegovem vedenju ne zanima niti Madžare. Vučić vidi plinsko prihodnost svoje države in tudi celotne jugovzhodne Evrope prvenstveno s povezavo na ruski plinovod. Na utekočinjeni plin računajo predvsem v priključitvi na grški terminal LNG, ki je tik pred izgradnjo.
Razpršeni viri
Zagovorniki gradnje terminala poudarjajo, da je glede na nenehno padanje proizvodnje domačega plina za deset odstotkov na leto nedopustno vezati celotno preskrbo s plinom na en vir (v tem primeru ruski vir), saj se s tem ustvarjajo pogoji za izsiljevanje. Pri tem izpostavljajo gradnjo plavajočega terminala LNG v Litvi, ki se ne imenuje brez razloga Independence. Z njim si je baltiška država zagotovila dodaten vir plina, uspelo pa ji je znižati tudi ceno ruskega (od katerega je bila prej stoodstotno odvisna) za tretjino. Glede ugovorov zaradi nizke donosnosti terminala zagovorniki trdijo, da razlika v ceni ni tako velika ter da bi bila lahko celo zanemarljiva (okoli 50 centov za megavatno uro). Da pa bi se to uresničilo, zahtevajo zase posebne, nižje cene transportnih stroškov. Menijo, da so v sedanjih vračunane tudi zgrešene naložbe Plinacro (hrvaški operater plinovodov) in njegovo neracionalno poslovanje. Ne pojasnijo pa, zakaj naj bi se država odrekla veliki vsoti denarja in zakaj bi morale biti tarife dvojne. S tem se kršijo pravila o enakopravni tržni konkurenci. Javnost prepričujejo o močnem madžarskem zanimanju, kakor tudi o zanimanju drugih srednjeevropskih držav za plin iz terminala LNG.
Slovenski interes
V igro se je nenadoma vpletel tudi slovenski podjetnik Vladimir Puklavec, ki je od propadle banke Hypo kupil zemljišče na otoku Krk. To je bilo pred tem podlaga za hipotekarno posojilo propadlemu podjetju Dina Petrokemija. Puklavec naj ne bi ekološkim aktivistom razlagal svojih namer, so pa lokalne oblasti v tem takoj videle možnost za gradnjo terminala LNG na kopnem, kar jim je ekološko pa tudi finančno bliže. Da pa so ekološki aktivisti še kako povezani s Puklavcem, priča tudi to, da je bila študija, s katero rušijo projekt plavajočega terminala, narejena po naročilu družbe Trans LNG, ki je v lasti njegovega podjetja Gasfin.
Poznavalcem plinskih poslov na Hrvaškem je sumljivo, da je eden od ključnih ljudi v njegovem projektu Davor Grčević, ki je bil dolga leta posloval z ruskim plinom. Po njihovem mnenju je nakup zemljišča tudi aktualizacija gradnje kopenskega terminala, ki bi bil dvakrat večji in tudi dvakrat dražji. Vendar pa naj bi šlo zgolj za pretvezo za ustavitev gradnje plavajočega terminala.
Hrvaška vlada je prejšnji teden objavila, da se bo lotila pisanja posebnega zakona imenovanega lex LNG, s katerim bo pohitrila gradnjo terminala. Zakon bo po vsej verjetnosti izglasovan, a tudi ta ne bo odgovoril na ključno vprašanje: »Kdo bo kupoval plin iz terminala LNG?« Politiki, še manj pa geopolitiki, se niso nikoli ukvarjali s tem vprašanjem. Tako je bil v Sanaderjevem času zgrajen plinovod do Splita v vrednosti 550 milijonov evrov. Nihče ga ne uporablja, po zaustavitvi gradnje plinske termoelektrarne v dalmatinskem zaledju pa ga nihče ne bo uporabljal niti v prihodnje. Zatorej bomo šele ob objavi javnega razpisa in ob javljanju zakupnikov lahko prepričani, da terminal LNG ne bo doživel usode nesrečnega plinovoda. Na njegov obstoj spominjajo zgolj nerealno visoke cene prevoza plina in ogromni posojilni obroki, ki redno prihajajo za plačilo.
