Konec internetnemu Divjemu zahodu

Zagreb – Hrvaška bo najpozneje do jeseni dobila zakon, ki ureja sovražni govor, spodbujanje k nasilju in širjenju lažnih novic na internetu. Pripravo zakona so zaupali vladnemu Centralnemu uradu za razvoj digitalne družbe. Čeprav nihče ne zanika, da je sovražni govor na internetu vse bolj izrazit in da ga je vedno več, je trdna namera vlade narediti konec »internetnemu Divjemu zahodu« razdelila javnost.

Zagovorniki posebnega zakona poudarjajo, da »imajo državljani pravico izraziti svoje mnenje, a je v njihovem interesu tudi zaščita pred posamezniki, ki menijo, da jih na internetu ni mogoče sankcionirati«. Pri tem je šel najdlje voditelj na HRT Aleksandar Stanković, ki je v svoji oddaji javno zahteval prepoved sovražnega govora na internetu. Za tiste, ki to omogočajo, je zahteval 100.000 kun (14.000 evrov) kazni.

Nasprotniki posebnega »lexa internet« izpostavljajo njegovo nepotrebnost, neizvedljivost pa tudi škodljivost, ker lahko privede do omejevanja svobode govora. Spodbujanje k nasilju je že sankcionirano z veljavnim kazenskim zakonikom, ki v členu 325 pravi: »Kdor prek tiska, radija, televizije, računalniškega sistema ali mreže da na voljo javnosti vsebino, ki spodbuja k nasilju proti skupini ljudi ali pripadnikom skupine zaradi njihove rasne, verske, nacionalne oziroma etnične pripadnosti, porekla, barve kože, spola, spolne usmeritve ali spolne identitete, se kaznuje s kaznijo zapora do treh let.« V nekaterih primerih groženj (na primer premieru) na družabnih omrežjih sta policija in sodstvo tudi v resnici posredovala. Iz tega so nekateri sklenili, da sedanja ureditev v tem delu povsem zadostuje. Na največji delež spodbujanja k nasilju, ki se v glavnem nahaja v komentarjih na članke, spletnih portalih in družabnih omrežjih, pa se nihče ne odziva. Sprejetje novega zakona torej še ne pomeni, da se bo tudi odslej kdo odzval.

Zgledovanje po Nemčiji

Sovražni govor zakonsko ni urejen. Zakonodajalec niti ne prikriva zgledovanja po nemškem zakonu NETZ DG in se je lotil pisanja podobne zakonske rešitve. Nemški zakon od družabnih omrežij zahteva, naj v najkrajšem roku (24 ur) odstranijo sporočila s sovražnim govorom, lažnimi novicami in nezakonito vsebino. Če tega ne storijo, jim grozijo drastične kazni, ki gredo navzgor vse do 50 milijonov evrov. A tukaj že pridemo na spolzek teren, saj je ocena, ali je določena vsebina sovražni govor ali ne, prepuščena lastnikom družabnih omrežij. Facebooku, Twitterju in YouTubu je bolj pomemben dobiček kakor svoboda govora, zato je povsem razumljivo pričakovati, da bodo v primeru dvoma glede tega, ali je nekaj sovražni govor ali ne, vsebino preventivno odstranili in se s tem izognili plačilu gromozanske kazni. Blažje oblike samocenzure se dogajajo že danes.

O tem priča malce bizarna akcija predsednika SDP Davorja Bernardića. Po odstranitvi satirične strani Di su pare? (Kje je denar?) s facebooka je v saboru zahteval pojasnilo premiera Andreja Plenkovića – natanko tako kakor so nekoč oboževalci imena in podobe obsojenega vojnega zločinca Slobodana Praljaka zahtevali od vlade, da se odzove zaradi odstranitve objav, v katerih se o njem govori pozitivno. Zmedeni Plenković je tudi v tem primeru vodjo SDP napotil k Marku Zuckerbergu. Bernardić je teden dni pozneje, ob odobravanju skrajne desnice in na grozo svojih strankarskih kolegov, zmagoslavno izjavil, da je stran (po njegovi zaslugi) spet dostopna.

Poučeni trdijo, da celoten primer dokazuje samo eno stvar, in sicer da vodja SDP ne ve, kako delujejo družabna omrežja. Di su pare? so po vsej verjetnosti odstranili zaradi cele vrste prijav. Če bi namesto algoritma o tem odločal administrator, ki zna hrvaški jezik, bi verjetno postopal drugače. Vendar administratorji pomenijo dodatne stroške in lastniki podjetij tega nimajo radi.

Žalitve, laži in neresnica

Bodoči hrvaški zakon želi po nemškem vzoru urejati tudi širjenje lažnih novic. Tudi to je občutljivo vprašanje, saj laž in neresnica nista sinonima. Dopuščanje administratorjem, da sami ocenijo, ali je kdo »zavestno in z namero zavajanja lagal«, je resnično težko in s pri tem se niti sodišča ne znajdejo najbolje. Prav tako je z žalitvami, saj evropsko sodišče za človekove pravice pravi, da »se svoboda govora ne nanaša samo na informacije in ideje, ki so naklonjene, ampak tudi takšne, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo državo oziroma del prebivalstva«.

Vsemu temu bi se lahko deloma izognili, če bi dobesedno prepisali določila nemškega zakona, ki pa je med drugim tudi v Nemčiji tarča številnih kritik. Odvetnica Vesna Alaburić je na Hrvaškem najbolj pristojna za medijsko pravo. Zaradi upravičenega strahu, da bi boj proti sovražnemu govoru lahko privedel do omejevanja svobode govora, je predlagala, da ni treba hiteti, ampak počakati na sprejetje pravnega okvira na ravni celotne Evropske unije. Vladajoči očitno ne razmišljajo tako. Pri tem imajo kljub Bernardiću jasno izraženo podporo najmočnejše opozicijske stranke SDP.