Tiskane izdaje
Župan vasi, kjer je Orbán preživel otroška in mladostna leta in brcal žogo za lokalni nogometni klub, je Lőrinc Mészáros, Orbánov prijatelj iz mladosti. Nekdanji avtomehanik je v zadnjih osmih letih postal eden najbogatejših Madžarov, temelj njegovega poslovnega imperija – v njem je 22 družb, od gradbenih in agroživilskih podjetij do investicijskih skladov in medijskih hiš, skupaj s kar 192 manjšimi lokalnimi časopisi – pa je bila prav pogodba za gradnjo kompleksa nogometne akademije. Poimenovali so jo po legendarnem nogometašu Ferencu Puskásu, ki je po neuspeli madžarski vstaji leta 1956 emigriral in postal napadalec madridskega Reala, kjer je dobil vzdevek Pancho.
Orbánova dača in vlak,
Felcsút ima še eno neobičajno znamenitost, in sicer ozkotirno železnico, ki je bila opuščena pred pol stoletja, zdaj pa po obnovljeni progi vozi vlak med vasema Felcsút in Alcsútdoboz oziroma, kot se radi pošalijo Madžari, od nikoder do nikoder. Projekt, mišljen kot turistična atrakcija, je stal tri milijone evrov; menda bi bila proga rentabilna, če bi jo vsak dan uporabljalo vsaj tristo ljudi, zdaj jih je v povprečju trideset. Zelo pogosto na vlaku ni nikogar.
Viktorja Orbána tuji mediji praviloma označijo za desničarskega avtokrata, vendar je to zgolj pavšalna in priročna oznaka, ki je vsaj zelo pomanjkljiva, če že ne povsem zgrešena. Ideologija ga pravzaprav sploh ne zanima, nekdanji deklarirani liberalec je danes predvsem pragmatik, ki izredno spretno in v skladu s trenutnim političnim razpoloženjem forsira posamezne družbene agende. Kljub umiritvi migrantskega toka, vsaj na tako imenovani balkanski poti, protimigrantska retorika še zmeraj prevladuje, tukaj pa so še pozivi na boj proti »tujim agenturam«, ki se menda vmešavajo v madžarske notranje zadeve. Sem sodijo predvsem George Soros in tako rekoč vse madžarske nevladne organizacije, v zadnjem času se stopnjujejo tudi zahteve za zaprtje izredno renomirane Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti. Vse skupaj je začinjeno še z nekakšno arhaično madžarsko samobitnostjo in samozadostnostjo, ki temelji na tradiciji in avtohtoni madžarski kulturi.
Budimpešta je liberalni otok
Povsem v tem slogu je bila tudi osrednja proslava ob nacionalnem prazniku 15. marcu na osrednjem trgu Lajosa Kossutha pred parlamentom, kjer so se zvrstile recitacije z veliko patosa, odpelo nekaj narodnih pesmi in odplesalo nekaj narodnih plesov. Več kot sto tisoč udeležencev shoda, ki so v prestolnico prispeli z brezplačnimi avtobusi in vlaki iz vse Madžarske, je bilo navdušenih, meščani Budimpešte precej manj. »Budimpešta je liberalni otok, kjer je Fidesz daleč od večinske podpore,« mi pravi udeleženec protesta, ki ga je ob Elizabetinem mostu pripravila opozicijska Demokratična koalicija. Vendar je to slaba tolažba, čeprav je Orbán izgubil naklonjenost intelektualcev, akademikov, kulturnikov in skoraj celotnega srednjega sloja, je njegova dominacija v manjših mestih in na podeželju skoraj popolna.
Ta okolja so tudi najbolj odvisna od osrednjih tako državnih kot zasebnih medijev, ki jih Fidesz skoraj v celoti obvladuje. Edina realna medijska opozicija je medmrežje, vendar ta v ruralnih okoljih nima skoraj nobenega vpliva. V italijanski restavraciji sredi mesta se sestanem z novinarjem enega najbolj branih budimpeških spletnih portalov, ki je želel ostati anonimen. »Položaj ni kritičen, nimam občutka, da bi me lahko, tako kot pred kratkim Jana Kuciaka na Slovaškem, na ulici ustrelili. Lahko pa se mi zgodi kaj neprijetnega,« je dejal. Po njegovih besedah je bil Orbánov govor 15. marca najbolj zlovešč doslej, saj je nedvoumno napovedal politično in pravno maščevanje vsem nasprotnikom Fidesza, ki so po Orbánovem mnenju avtomatično tudi sovražniki države in ljudstva.
Po mnenju sogovornika je trenutno eden najbolj perečih madžarskih problemov korupcija, ki je prisotna na vsakem koraku, tudi pri financiranju političnih strank. To pravzaprav ni nič posebej novega, že za časa vladavine socialistov je bil to običajen način delovanja. Orbán ga je le potenciral do skrajnih meja, obenem pa je temeljito spremenil ustaljen način financiranja strank. Če je nekdaj veljalo, da oligarhi sedemdeset odstotkov denarja namenjajo vladajočim strankam, trideset pa opoziciji, zdaj Fideszu pripada velika večina oziroma okoli osemindevetdeset odstotkov sredstev. Tako rekoč vsi tajkuni so namreč tudi člani vladajoče stranke, ena redkih izjem je multimilijonar Lajos Simicska, ki se je z Orbánom pred tremi leti razšel, zdaj pa poskuša po svojih močeh vzdrževati vsaj nekaj medijskega pluralizma.
Korupcija političnih
Sogovornik ne dvomi o zmagi Orbána na volitvah 8. aprila. V Budimpešti živi 1,7 milijona ljudi, vendar je to le slaba petina madžarske populacije, torej bo po njegovem mnenju demokratični in liberalni tabor zagotovo poražen. K temu bosta pripomogli tudi apatija in naveličanost, zlasti med mladimi, ki v velikem številu zapuščajo državo. Samo v Londonu naj bi trenutno živelo okoli dvesto tisoč Madžarov. Med tistimi, ki ostajajo, ni malo takšnih, ki menijo, da država potrebuje močnega in karizmatičnega voditelja, zahodni principi redne ciklične menjave oblastnih garnitur so jim tuji, ne nazadnje Madžarska v celotni svoji zgodovini nima nobene tradicije avtentične vladavine parlamentarne demokracije.
»Dol z Viktatorjem«
Zvečer med potjo do hotela pred Narodnim muzejem naletim na nekaj sto srednješolcev in študentov, ki so organizirali svoj protestni shod, na katerem so vihteli piratske zastave in zastave Evropske unije. Med vzkliki Dol z Viktatorjem in Ven z ruskimi hlapci so prebrali svoje zahteve, kjer med drugim opozarjajo na nujno reformo izobraževalnega sistema, ki je po mnenju večine povsem zastarel in razpolaga z minimalnimi sredstvi.
Policija jih je nekaj časa molče opazovala, nato pa so stopili v akcijo, jih potisnili ob zid in legitimirali. Glede na to, da je bil shod prijavljen, formalnega povoda za takšno reakcijo ni bilo, vendar mi je eden od udeležencev dejal, da bodo sledile denarne kazni, in sicer zaradi domnevnega oviranja prometa. Klasična taktika Fidesza, ki ima za vsako opozicijsko aktivnost, pa četudi je ta še tako marginalna, svoj brezkompromisni represivni odgovor.
