Tiskane izdaje
Ljubljana – Približno 700 lastnikov parcel na rtu Kamenjaku v hrvaški Istri je slovenskih državljanov, ti pa že od leta 1990 svojih zemljišč ne smejo več uporabljati za tisto, za kar so jih tudi kupili, torej za kampiranje. Po pravico so se podali tudi do najvišjih političnih vrhov, kjer pa so naleteli na gluha ušesa.
Zemljišča, ki jih je od tamkajšnjega kmeta in škofa v osemdesetih letih kupilo tisoč ljudi, od tega 700 Slovencev, so v solastništvu vpisali tudi v zemljiško knjigo. Večje parcele je kupilo približno deset ljudi skupaj, razdeljene pa so bile na manjše zaplate za kampiranje. Te so nato uporabljali za počitnikovanje in svoje bivanje več let pridno prijavljali ter plačevali turistično takso.
Zaraščene parcele so v skladu s kupoprodajno pogodbo uredili, poskrbeli za dovozne poti, z vrtinami pripeljali sanitarno vodo in postavili vodnjake, večina jih je na betonske plošče postavila kamp prikolice. Bolj optimistični so na parcelah, velikih od 150 do 250 kvadratnih metrov, zgradili manjše vikende in tako kot še marsikateri lastniki zemljišč na hrvaški obali pričakovali, da bodo sčasoma svoje črne gradnje legalizirali.
Inšpektorski
Dve leti kasneje je sedanja občina Medulin rt Kamenjak, kjer se je že od nekdaj dvakrat na leto urila vojska, razglasila za zaščiten krajinski park, 1. maja 1997 pa na makadamske poti postavila premične zapornice, pri katerih je bilo treba za vsak vstop z avtomobilom plačati. Hkrati so zadrževanje z avtomobili na Kamenjaku dopustili le čez dan, kar so ponoči tudi nadzirali s svojimi »rangerji«. A vztrajnih lastnikov parcel niti to, da so morali prvih pet let plačevati dostop do lastnih parcel in da so jih z njih preganjali inšpektorji in policija, ni odvrnilo od kampiranja na »biseru Jadrana«.
Pregnale jih niso niti vsakoletne vojaške vaje, ki so za seboj pustile marsikatero razdejano prikolico, dokler ni zavod Natura histrica, ki je takrat upravljal Kamenjak, leta 2002 zahteval umik vseh kamp prikolic z zasebnih zemljišč. Tiste, ki jih lastniki niso odpeljali, so izginile neznano kam ali pa so z njih sneli okna in vrata, da so jih potem povsem okradli. »Natura histrica se je potem hvalila, da so s Kamenjaka umaknili 2000 prikolic,« se spominja Leskovšek.
Porušeni vikendi
Propadli so tudi poskusi za legalizacijo vikendov, o kateri so se še leta 1990 dogovarjali s tedanjo občino Pulj, kjer so potem leta 1992 možnost legalizacije zavrnili z razlago, da gre za zaščiteno območje, čeprav je bil odlok o tem sprejet veliko kasneje, se spominja Leskovšek. Po pritožbi lastnikov so potem priznali, da ni mogoče uveljavljati odloka, ki sploh še ni v veljavi, legalizacijo pa spet zavrnili, češ da stavbe ne ustrezajo merilom, saj da naj ne bi bile dograjene. Na koncu so vseh 11 vikendov leta 2006 porušili, ne da bi lastnikom izdali odločbe, jih o tem obvestili in jim dali možnost, da jih porušijo sami. »Vso opremo in gradbeni material pa so pokradli oziroma uničili,« trdi Leskovšek, ki je po vztrajanju odločbo dobil šele enajst let po rušenju.
Zaradi vseh težav, povezanih tudi s prepovedjo dostopa do lastniških parcel za časa vojaških vaj – te so zdaj le še enkrat na leto, zadnja tri leta pa se je hrvaški pridružila še slovenska vojska, ki sta jo letos obiskala tudi slovenski predsednik Borut Pahor in ministrica za obrambo Andreja Katič –, številnih inšpekcijskih in policijskih obiskov, nezakonitega rušenja objekta in pridržanja na policiji je Leskovšek, sicer pravnik po izobrazbi, na hrvaška sodišča trmasto vlagal tožbe, ki pa so se vse vlekle nerazumno dolgo.
Potem ko je županijsko sodišče po pooblastilu ustavnega, ki je bilo zasuto s takšnimi primeri, ugodilo njegovi pritožbi zaradi nerazumno dolgih rokov, mu je občinsko sodišče zaradi zavlačevanja že plačalo odškodnino v višini 5500 kun (743 evrov). A čeprav je županijsko sodišče občinskemu naložilo, da morajo vse nerešene zadeve končati v šestih mesecih, jih je po 11 letih nerešenih še 34, nekaterih pa sploh še niso začeli obravnavati.
Nekaj zadev, denimo v zvezi z domnevno nelegalnim rušenjem objekta in neupravičenem odvzemom prostosti, že več let čaka na vrhovnem sodišču, zaradi česar Leskovšek načrtuje še tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Dokumentacije, pravi, je zbral za več kot dva kilograma.
Do lokala čez zasebno parcelo
»Po razlagi občine lahko na zasebni zemlji pokosimo travo, posadimo kakšne rožice in gojimo krompir ali kakšno drugo zelenjavo, ne smemo pa kampirati oziroma bivati čez noč,« so ogorčeni lastniki parcel, ki so se prejšnjo soboto na eni od parcel zbrali na občnem zboru društva. Prepričani so, da so jim kratene osnovne pravice za uporabo lastniških zemljišč za tisto, za kar so jih kupili, in razočarani, ker jim ne prisluhnejo niti občinske niti državne oblasti.
»Pri dodeljevanju različnih koncesij in načrtovanju strategije razvoja Kamenjaka se obnašajo, kot da nas zasebnih lastnikov sploh ne bi bilo,« pravi Leskovšek, ki si je zaman prizadeval, da bi njihovega predstavnika vključili v upravni odbor Javne ustanove Kamenjak, ki je pred nekaj leti prevzela upravljanje rta. »Želimo si, da bi lahko tukaj vsaj ekološko kampirali na način, ki bi ga določila občina.«
A tam za njihove predloge ni posluha. Še več, ko občina podeljuje koncesije za gostinske lokale, ki jih je v kamenjaških zalivčkih čedalje več, se ne ozira na dejstvo, da ti lokali brez uporabe zasebnih parcel ne bi mogli delovati. Tako je, denimo, gostinec v bližnjem zalivu svoj agregat in tisočlitrsko cisterno za vodo postavil kar na zasebno parcelo slovenskega lastnika, na sosednjih pa parkirajo gostje, ki do lokala tudi ne morejo dostopati drugače kot čez zasebna zemljišča.
»Postopoma nas izrivajo, zaradi vsega šikaniranja pa je marsikateri lastnik izgubil voljo, da bi sploh še prihajal na svojo zemljo,« razlaga Leskovšek. Večina lastnikov, ki so se podali v sodne mline, je obupala že na občinskem ali županijskem sodišču, le eden je poleg Leskovška prišel do vrhovnega, vendar ni nadaljeval na ustavno sodišče.
Podžupan občine Medulin Damir Demarin odločno razloži, da kampiranje tam ni in niti vnaprej ne bo dovoljeno, saj bo zaščita tega naravnega bisera, kamor v najbolj obremenjenih mesecih na dan spustijo približno 4000 osebnih avtomobilov, kvečjemu še strožja. Občina Medulin in istrska županija, ki je vpisala tudi predkupno pravico do parcel na Kamenjaku, denarja za odkup žal nimata, na državni ravni pa o tem še ni bilo odločitve. Kakršnokoli razlastninjenje ne pride v poštev, pravi Demarin, ki sporazumne rešitve položaja, v katerem so se znašli, ne vidi.
Na vprašanje, zakaj so podelili koncesijo za lokal, do katerega je mogoče dostopati le prek zasebnih zemljišč, podžupan nima jasne razlage, a prepričan je, da se je lastnik s sosedi zasebniki dogovoril in jim celo plačal. »To ni res. Nihče nas ni ničesar vprašal, preprosto so si prilastili našo posest,« je ogorčen Zoran Stojilković, ki si z osmimi lastniki deli večje zemljišče ob tem zalivu. Pred leti so poskušali skupno parcelo, na kateri so parkirali turisti, zaščititi z verigo, ki so jo razpeli med dva jeklena količka, a so ju nepridipravi izruvali.
Čeprav je Stojilković zaradi vseh nevšečnosti – uničili so mu dve prikolici in skupni vodnjak – kar malce obupal, od svojega ne namerava odstopiti. »Tu ne gre za denar, ampak za pravico. Svoje parcele bi radi uporabljali za počitnikovanje in to željo so prevzeli tudi naši otroci,« pravi upokojeni fotograf iz Logatca.
