Matteo Renzi: »Nisem prostozidar, ampak skavt, ki se bori«

Rim – Kakor da bi se dogovorili na skrivnem zasedanju katere od nekdaj slavnih tajnih lož, so se zadnje dni proti predsedniku italijanske vlade Matteu Renziju zapodili z leve, desne, s sredine in iz Katoliške cerkve, ki se je postavila na sindikalno stran.

Eni ga obtožujejo, da hoče zatreti delavce in odpraviti sindikate, drugi, da samo govoriči, stori pa ničesar, tretji pa, da ga iz ozadja vodi Silvio Berlusconi in ga v Evropi za nos vodi Angela Merkel.

Razlogov za nezadovoljstvo je veliko, saj se Italija nikakor ne zmore izkopati iz recesije, kar hromi kapital, delavci pa so tudi skrajno nezadovoljni, ker jim hoče premier kot mnogi njegovi predhodniki odpraviti ustavna zagotovila za delavske pravice in sindikalno delovanje.

Nekoristen in nesposoben

Člen 18 delavskega statuta so po dolgih in srditih sindikalnih bojih sprejeli leta 1970, pomenil pa je zaščito delavcev in sindikalne svoboščine, preprečeval je tudi nepravična odpuščanja. Temu so že ob sprejemu zakona nasprotovali delodajalci. Na prelomu stoletja so poskušali člen 18 večkrat spreminjati ali ga popolnoma odstraniti, sindikati, zlasti levičarska centrala CGIL, ki jo je dolgo vodila rajnka komunistična partija, pa so temu nasprotovali, s stavkami pa tudi preprečevali. V odločilnih trenutkih so jo podprle tudi vse druge sindikalne centrale, nekoč povezane z drugimi zaradi korupcije tudi rajnkimi političnimi strankami.

Ko se je kot ene izmed svojih tisoč obljubljenih reform delavskih pravic letos lotil tudi Renzi, je naprej počilo v odnosih s sindikati, potem še znotraj vladajoče Demokratske stranke. Naposled pa so se protestom vsak s svojih pozicij pridružili tudi drugi, najbolj nepričakovano italijanska škofovska konferenca. Med delodajalci se je najbolj srdito in cinično oglasil lastnik največjih in najbolj uspešnih tovarn obutve Diego Della Valle, ki je Renzija razglasil za nekoristnega nesposobneža.

Nespodobno druženje z industrialcem

V vladajoči Demokratski stranki, ki združuje naslednike nekdanje komunistične levice in nekdanjega zmernega krila krščanskih demokratov, je najbolj besno planil na Renzija njegov predhodnik na čelu Demokratske stranke Pierluigi Bersani, užaljen, ker ga je Renzi strmoglavil, prevzel stranko in pozneje vlado, čeprav ni imel nobenih izkušenj. Bersani se je mimogrede povezal s Petimi zvezdami gromkega komika Beppeja Grilla, svojimi še malo prej srditimi nasprotniki. V njegov rog je kot na povelje pihnil še Massimo D'Alema, bivši premier in dolgo vplivni politik nekdanje komunistične partije in njenih naslednic. V svoji bogati karieri je med drugimi strmoglavil Romana Prodija.

Kakor če bi bilo vse že precej prej pripravljeno in podrobno dogovorjeno, so se pojavile tudi analize, ki so napovedale, da bo Renzija prav kmalu na mestu predsednika vlade zamenjal guverner centralne banke Vicenzo Visco, za predsednika republike pa naj bi iz Frankfurta pripeljali sedanjega evropskega bančnega šefa Maria Draghija.

Predsednik vlade je bil med ofenzivo nasprotnikov na obisku v Združenih državah Amerike, kjer se je med drugim dogovarjal s predsednikom družbe Fiat-Chrysler Sergiom Marchionnejem. Druženje z industrialcem, ki je s svojimi ameriškimi prijemi v Italiji spremenil marsikaj, očitajo mu tudi zaprtje marsikatere tovarne, se zdi velik greh levici, pa tudi desnici v vladnih vrstah. Ta je bila prepričana, da sklepanje poslov z velikim kapitalom pritiče desni opciji.

Valilnica političnih kadrov

Nisem prostozidar, ki sklepa kompromise in se prilagaja tem in onim, je premier odgovoril nasprotnikom iz svoje stranke, ampak sem skavt, ki se bori in ne odneha, četudi se ga lotijo »močne sile«. V intervjuju za časnik Repubblica je opomnil, da je pod njegovim vodstvom Demokratska stranka dobila 41 odstotkov glasov, Bersani se je moral zadovoljiti s polovico manj, zdaj pa kritizira in rogovili. Od mene zahtevajo, naj v pol leta storim, česar oni sami niso v dveh desetletjih, kritikom odgovarja Renzi.

Ko so se proti njemu obrnili škofi, ki so ga prej ves čas podpirali, je padel tudi Silvio Berlusconi, analitiki opozarjajo Renzija, ki je prepričan, da ga Cerkev vendarle ne bo rušila, saj je politično zrasel pri skavtih, ki veljajo za cerkveno valilnico političnih kadrov.

Volitve v Italiji bodo februarja leta 2018, zagotavlja Matteo Renzi, prepričan, da bodo prej pripravili temeljito reformo volilnega sistema. O Mariu Draghiju kot morebitnem predsedniku republike pravi, naj kar počaka, saj Italija ima predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je komaj dobro začel drugi mandat.