Most na Pelješac: mrtvo gradbišče na dveh bregovih

Želja, da most zgradijo, je velika, denarja nič, vsi pogledi uprti v EU.

Objavljeno
05. oktober 2014 23.11
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb
Brijesta, Pelješac – Do koder seže pogled, nikjer žive duše. Le zarjavela zapornica z opozorilom, da je »objekt« pod videonadzorom. Kupe peska so že zdavnaj prerasle parazitske trave pa tudi zabetonirane plošče in prvi nosilni stolp že razpokajo. To je mrtvo gradbišče pelješkega mostu.

Menda je bil začetek avgusta pred štirinajstimi leti hudo vroč. Vendar so gradbinci ameriškega Bechtela in turškega partnerja Enkoma pa številnih hrvaških in še katerih gradbenih podjetij v Bosiljevem, za katero je dotlej slišal le malokdo, le začeli uresničevati hrvaški sen – gradnjo avtoceste proti Splitu. In predvidoma še naprej do Dubrovnika.

Skoraj poldrugo desetletje pozneje je Dalmatina končana. A le do Ploć; Dubrovnik je od matične domovine Hrvaške še »odrezan«, saj morajo vsi, ki se vozijo od Dubrovnika proti Zagrebu in v nasprotni smeri, prečkati tudi Bosno in Hercegovino. Za zdaj nihče ne ve, do kdaj bo tako in kakšna bo sploh rešitev.

Pred davnimi leti so začeli graditi pelješki most, ki naj bi povezal hrvaški sever in jug čez morje, potnikom in tovornemu transportu pa se ne bi bilo treba zaustavljati na meji z BiH. Povezoval bi mesti Komarna na celini in Brijesta na polotoku Pelješcu, od koder bi se cesta nadaljevala skozi Ston do Dubrovnika in naprej.

Denarja je zmanjkalo, projekt je ustavljen, gradbišči na obeh straneh – v Komarni in Brijesti – pa je prerasel plevel. »Žalostno, vendar resnično,« mi v Brijesti pravi starejša gospa, ko jo povprašam, kako sploh priti do gradbišča. »Nam je vseeno, prahu je manj, saj tudi tovornjakov ni. Le tu in tam pride kdo, ki se razgleda. In potem odide,« je še dodala in v dalmatinskem ritmu odvihrala naprej po svojih dopoldanskih opravkih.

Milijoni v štrlečih palicah

Do gradbišča vodi neurejena makadamska cesta, na eni strani kamnite stene, na drugi se odpira prečudovit pogled na polotok, školjčišča in osamljene barke, ki drsijo po morju. Štrleče armiranobetonske palice, nedokončane betonske plošče, s plevelom preraščeni kupi peska … Milijoni in milijoni evrov so bili že porabljeni. Za kaj? Za štrleče nedokončane nosilce, no, pravzaprav za le enega na tej, pelješki strani mostu. In morda še za kaj. Hrvaško je 14-letna gradnja Dalmatine stala približno 3,2 milijarde evrov, spremljale pa so jo številne afere, v katerih so milijonski zneski, namenjeni gradnji prometnice, menda končali v žepih zasebnikov. Med osumljenimi so tudi nekateri izmed nekdanjih vodilnih ljudi javnih podjetij, ki so skrbela za gradnjo. »Je morda tudi kak milijonček, ki bi moral biti zabetoniran v katerega od stolpov, skrit na kakšen zasebnem računu?« vprašam Milivoja s Pelješca. Samo nasmehne se in doda, da je razočaran nad vsem skupaj.

Pravzaprav ni edini. V Dubrovniku so ogorčeni. »Mi smo slepo črevo Hrvaške in po novem tudi Evrope,« pravijo v en glas »gospari« iz Dubrovnika. Za zdaj so vse oči uprte v EU, ki naj bi podprla nadaljevanje gradnje mostu. Dotlej pa bodo vsi prebivalci Dubrovnika upravičeni do posebnih, 50-odstotnih subvencij za pot od Dubrovnika do Zagreba in nazaj. Z osebnim avtomobilom, avtobusom ali letalom. Lani je za subvencije zaprosilo skoraj 18.000 potnikov.

V Dubrovniku še zdaleč ne vedo, kako dolgo bodo še slepo črevo. Še posebno zdaj, ko je že drugič propadel natečaj za pripravo študije izvedljivosti za most. Zdaj politika napoveduje, da bo pripravljavce te študije raje povabila na pogovore, se z njimi dogovorila in do decembra z njimi podpisala dogovor, študija pa naj bi bila pripravljena do sredine prihodnjega leta. Evropska komisija pa naj bi svoj da ali ne izrekla do konca prihodnjega leta. Hrvaška, s svojo obubožano in presušeno blagajno, tako ali tako nima denarja niti za »vrečo cementa«, kaj šele, da bi z nekimi na novo izposojenimi milijoni nadaljevala gradnjo.

Dotlej pa bodo vse razprave usmerjene v ugibanja o najustreznejši različici, ki bi povezovala hrvaški sever z jugom in končala operacijo slepo črevo.

Pomembna vloga BiH

Vprašanje je predvsem, ali bo povezava šla mimo Bosne in Hercegovine ali skozi njo, kajti ta ima v tem primeru izredno veliko vlogo, saj je pri gradnji mostu ali ceste pravzaprav prva soseda in igralka v postopku, strah pa jo je tudi, da bi izgubila dostop do morja. Vrsta nerešenih vprašanj med državama, tudi mejno, ki je pereče tudi na območju gradbišča mostu, vse skupaj še bolj zapleta. Navsezadnje so v Neumu, turistični oazi BiH, že zdaj pretreseni zaradi možnosti, da bi se povezave tako ali drugače izognile temu naselju betona in vijugaste ceste, ki se spušča od magistrale do morja.

»Kaj bi bilo najbolje?« radovedno in naivno vprašam v lokalu na »oni« strani polotoka Pelješac, v Komarni, od koder se na zapuščenem drugem koncu gradbišča mostu v nebo pne brezdelni žerjav. »Karkoli rečemo mi, bo politika v Zagrebu odločila drugače,« smejé se odgovori Ivan, ki v morju blizu Komarne nadzira svoje školjke.

Na palubi trajekta Kornati, ki povezuje Ploće in Trpanj na Pelješcu in je zdaj edina neposredna povezava hrvaškega severa s hrvaškim jugom, se za hip spomnim velikopotezne namere takratnega italijanskega premiera Silvia Berlusconija za gradnjo ogromnega, 3,7-kilometrskega mostu med Sicilijo in celinsko Italijo čez Mesinsko ožino. Tudi sam si je pred davnimi leti vtepel v glavo, da mora biti most prednostna naloga. Napovedal je celo, da bo odprt že leta 2016. Iz mostu ni bilo nič, kajti ko je izgubil parlamentarne volitve, se je njegov naslednik Romano Prodi dragemu projektu (ocenjen je bil na 4,4 milijarde evrov) nemudoma odpovedal.