Naj plača, kdor je spravil resnico na dan

Papež je te dni v Afriki, premika meje katolištva in išče nove dimenzije sprave. Za hudo pomembno in tehtno turnejo gre, saj je del strategije, ki hoče narediti črno celino za največjo trdnjavo katolištva tretjega tisočletja. Nekaj takega, kar je bila do nedavnega Latinska Amerika, kjer je bil sedanji papež duhovnik, jezuit, potem škof in nadškof, naposled tudi kardinal v obdobju Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., ko se je katolištvo na jugu zahodne poloble tanjšalo in tanjšalo.

Pol milijarde katolikov naj bi ustvarili v Afriki do sredine tega stoletja. Ambiciozni načrti so za Sveti sedež, pa za katoliško občestvo vsega sveta in za Vatikansko mestno državo sredi Rima, vsi skupaj pomenijo trojnost, primerljivo s sveto Trojico, velikanskega pomena. Tako kot islam ima tudi katolištvo v genih iskanje novih duš, širitev evangelija in svojega občestva.

V Afriki kani papež slovesno in simbolno začeti svoje jubilejno sveto leto, leto usmiljenja. Izjemno velik dogodek, ki bo gotovo privabljal vernike, čisto prave romarje in tudi radovedne turiste, saj je Frančišek zelo priljubljen, že njegova iskrenost in skromnost vabita v večno mesto. Milijone vernikov pričakujejo do konca prihodnjega leta, ko se bo jubilej iztekel.

Afriška turneja in začetek jubilejnega leta sta namenjena tudi poudarjanju očiščenja v cerkvenih vrstah, reformiranja kurijske strukture. Reforme, ki naj Cerkev približajo njenim koreninam, je papež poudaril tudi po odkritju nove afere, ki pretresa svet za obzidjem in dobršen del klera, ki bdi nad milijardo vernikov.

Sam sem dal raziskati stanje stvari in duha, izsledke poznam, kriminalno dejanje pa je, da so ta odkritja prišla v javnost, je skrušen povedal papež, ko sta se nedavno pojavili knjigi Via crucis (Križev pot) in Avarizia (Pohlep). V njih je zapisano, da se kljub reformam nič ne spreminja, da je denar mafije in drugih pridaničev še naprej skrit za obzidjem, mogočniki v škrlatnem pa še naprej živijo v nasprotju s papeževimi besedami in napotki. Tako je zapisano v knjigah, za katere so dokumente in govorice nosili izza obzidja trije papeški sodelavci. Zelo verjetno pa je, da jim je kdo z veliko višjega položaja to prišepnil ali jim celo ukazal.

Afera, ki ji pravijo Vatileaks II. – v spomin na podobno afero, ki je odnesla s prestola zdaj samo še zasluž­nega papeža Ratzingerja, ki sobiva s pravim, delujočim papežem za vatikanskim obzidjem –, pa je mimogrede zabredla v čudno motne vode, ki se utegnejo pokazati za zatohle.

V torek se je za obzidjem, na tleh cerkvene države in v režiji cerkvenega tožilstva, ki ne dovoli sodelovanja italijanskih civilnih odvetnikov, začel sodni proces, ki je vrgel novo, drugačno luč na dogajanje, ki se je skoraj tri leta zdelo osvobajajoče, očiščujoče. Sojenje, ki bi ga radi končali kar se da hitro, da ne bi motilo svetega leta usmiljenja, se bo nadaljevalo jutri.

Papež, ki je hotel odkriti nesnago, jo izbrskati in pomesti izpod preprog, se je nenadoma znašel na nekakšni drugi strani. Vsaj zdi se tako. Morda za dogajanjem sicer stojijo drugi, dogaja pa se vendarle v Frančiškovem času.

Grešni kozli

Kar se dogaja, najbolj pronicljivi kritiki že primerjajo s Kafko in njegovim Procesom, tudi s procesi iz Gulaga in drugih velikih knjig iz Stalinovih časov, pa tistih iz mccarthyjevskega časa lova na čarovnice v ameriški zgodovini po drugi vojni. Ali pa tistih zrežiranih procesov, ki smo jih po vojni poznali tudi pri nas.

Pred sodnike so vatikanski tožilci postavili pet ljudi. Tri papeževe sodelavce iz njegove posebne komisije za odkrivanje finančnih stranpoti in pripravljanje nove strategije. Eden je Angel Vallejo Balda, duhovnik iz osebne prelature Opus Dei, ki pa se mu je prelatura, v kateri je zrasel, na hitro odrekla. Drugi je Nicola Maio, njegov pomočnik iz papeške ekonomske komisije, tretja je Francesca Immacolata Chaou­qui, njihova strokovnjakinja za odnose z javnostjo, ki so jo tudi prijeli, pa takoj izpustili, saj je priprav­ljena sodelovati s sodiščem. Ti trije so grešni kozli, ki so nosili v civilni Rim kupe tajnih podatkov. Kdo jim je naročil, pomagal, omogočal delo, ni znano in najbrž nikoli ne bo.

Zraven pa sta pred sodniki dva novinarja, ki so jima papeževi zaupniki nosili dokumente o resničnem stanju stvari in duha za obzidjem. Vse skupaj se zdi precej podobno, kakor je bilo malo pred Benediktovim odstopom. Le da so tokrat bika prijeli tudi za rep, lotili so se obeh avtorjev, ki sodita med opevane preiskovalne novinarje. Oba sta se z dokumenti, prinesenimi iz najbolj skrivnih soban mogočnikov za obzidjem, izkazala že pred leti.

Eden, Emiliano Fittipaldi, je v članku Božji krah oznanil, da je mariborsko nadškofijo vzel v roke sam zlodej. Da je bilo zapisano v članku vendarle res, so v cerkvenih vrhovih potrdili z odstavitvijo štirih slovenskih nadškofov v kratkem času. Drugi, Gianluigi Nuzzi, je z dokumenti, ki jih je preslikal in objavil, pomagal k odhodu papeža Benedikta XVI.

Zdaj zaradi novih knjig, Križevega pota in Pohlepa, oba sedita pred vatikanskimi sodniki, ki sodijo po kanonskem pravu, o katerem pravniki zunaj obzidja trdijo, da je v resnici samo interni pravilnik ustanove, ki se ji reče Katoliška cerkev. Svojih odvetnikov ne moreta pripeljati za obzidje, ker gre za tujo državo, odredili so jima vatikanska zagovornika »po dolžnosti«. Grozi jima osem let ječe, vendar samo, če ju Italija izroči kardinalom, o katerih sta pisala brez rokavic.

Rimska novinarska združenja protestirajo, oglasila se je prav tako Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, katere članica je tudi papeška država.