Tiskane izdaje
Zagreb – Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki je v Sarajevu zelo zaželen gost, še vedno razmišlja, ali bi postal častni meščan tega mesta. To priznanje je dobil po drugem glasovanju, prvo je bilo namreč razveljavljeno.
Na tem je bilo soglasno, s sedmimi glasovi »za«, odločeno, da bodo za častnega meščana Sarajeva razglasili nobelovca Orhana Pamuka. V obrazložitvi je zapisano, da je Pamuk »vedno znova opominjal na značaj Sarajeva kot mesta srečanja civilizacij in kultur«. Poleg tega je privolil, da bo napisal scenarij za igrani film o vojnem koncertu sarajevske filharmonije v razrušeni nacionalni knjižnici pod vodstvom Zubina Mehte. Sporočili so celo, da bo Pamuk v začetku aprila prišel v Sarajevo po zasluženo priznanje.
Toda konec prejšnjega tedna se je zgodil preobrat. Svetniki Stranke demokratične akcije (SDA), vladajoče bošnjaške stranke na čelu z Bakirjem Izetbegovićem, so zahtevali supervizijo. Ugotovili so, da Orhan Pamuk »ni storil dovolj za Sarajevo«. S tesno večino štirih glasov so odločili, da bodo odvzeli priznanje nobelovcu in ga podelili nekdanjemu hrvaškemu predsedniku Stjepanu Mesiću.
»Naknadno modrost« svetnikov SDA so komentatorji skoraj soglasno pripisali pritiskom iz Ankare. Na njenem seznamu državnih sovražnikov namreč Pamuk zaseda zelo visoko mesto. Turški pisec slovi kot ostri kritik Erdoğanovega režima, ki ob vsaki priložnosti opozori na preganjanje političnih nasprotnikov, intelektualcev, književnikov in novinarjev. Je eden redkih, ki si je drznil javno spregovoriti o turškem genocidu nad Armenci.
Zaradi tega so v Turčiji uvedli številne sodne procese proti njemu. Pred zaporom ga je rešila šele Nobelova nagrada, Pamuk pa se je na koncu preselil v ZDA. Naknadno odvzetje dodeljenega priznanja se je leta 2016 že pripetilo profesorju Aliju Lafciogluju zaradi domnevne povezanosti njegove šole z Erdoğanovim smrtnim sovražnikom Fethullahom Gülenom.
S tem postaja to, da je Bosno Erdoğanu »na smrtni postelji dal za darilo Alija Izetbegović«, še kako resnično, prav tako izjava Izetbegovićevega sina, da je »Erdoğan tudi moj predsednik«. Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić pa ne ve, kaj bi z nepričakovanim priznanjem.
»Ni mi všeč kontekst«
Za Delo je izjavil: »Postavili so me v neobičajno in nelagodno situacijo. Nihče se ni posvetoval z menoj, niti me ni nihče nič vprašal. Ne pride mi na pamet, da bi se primerjal z Orhanom Pamukom. Med drugim ne izvirava iz istega okolja. Zaradi ljudi v Sarajevu bi mi bilo neprijetno zavrniti priznanje. Vendar mi ni všeč kontekst, v katerem mi je bilo dodeljeno. Posvetoval se bom s Sarajevom, vendar ponavljam, da se še nisem odločil, ali bom sprejel podeljeno priznanje.«
Če ga bo, bo prav gotovo sprožil neprizanesljive kritike. Od tega, ali mora biti v vsaki (ne)zgodi »na vsakem loncu pokrovka«, do ponovnega odpiranja nezaceljenih »starih ran«, na primer pozitivnih izjav o NDH in Jasenovcu, obiska v Severni Koreji ter druženja in prijateljevanja z diktatorji, kot so Nursultan Nazarbajev, Moamer Gadafi, Ilham Alijev in Gurbanguli Berdimuhamedov. Ti so po načinu vladanja še kako blizu Recepu Tayyipu Erdoğanu.
