Tiskane izdaje
Zagreb – Daleč od oči javnosti na vrhuncu poletne sezone, ko je vse manj interesa za politiko, je začela delati vladna skupina, ki bo spremenila sedanji zakon o lokalni in območni samoupravi. S spremembami namerava okrepiti položaj nosilca izvršne oblasti v primerjavi s položajem predstavniških organov.
Gre za položaj vodje občine, mestnega župana in vodje županije. In zakaj je tako? Ker se oblastniki bojijo, da bi lahko predstavniški organi na podlagi sedanjega zakona čez približno pet mesecev z neizglasovanjem proračuna ogrozili položaj županov, občinskih vodij in vodij županij, med katerimi jih je največ iz vladajoče HDZ in njenih koalicijskih partneric. Glavna opozicijska stranka je naklonjena tej spremembi. Tudi njihovim županom in vodjem županij grozi, da bodo izgubili položaj zaradi neizglasovanja proračuna, saj imajo le redki več kakor polovično večino v mestnih svetih.
Krhka večina v skupščini
Na Hrvaškem od leta 2009 neposredno volijo vodje občin in županij ter župane. Po tedanjem zakonu so jih lahko odstavili samo z referendumom. To je bilo dejansko nemogoče, kajti če bi hoteli, da bi bil referendum uspešen, bi se ga morala udeležiti več kakor polovica volivcev, na lokalnih volitvah pa povprečno glasuje približno 40 odstotkov volivcev. Če proračuna ne bi izglasovali, bi razpustili samo predstavniški organ, neposredno izvoljeni župan pa bi ostal na položaju in predlagal glasovanje o proračunu na novo sklicanemu organu.
Takoj ko je zagrebški župan Milan Bandić zapustil SDP in je ta stranka leta 2011 prišla na oblast, si je SDP prizadevala, da bi ga spravila s položaja. Leto zatem so izglasovali nov zakon, po katerem zaradi neizglasovanega proračuna ne izgubi oblasti samo skupščina, ampak tudi župan. Pregovorno neodločna SDP se je odpovedala Bandićevi odstavitvi, vendar je bila na volitvah tako prepričana o svoji zmagi, da je dala županu proste roke pri imenovanju vodilnih ljudi v mestnih podjetjih. Ker jim ni uspelo spraviti Bandića s položaja, so po porazu na volitvah in izgubi večine v skupščini pravzaprav še okrepili njegov položaj.
HDZ ne namerava ponoviti njihove napake. Resda so zmagali na lokalnih volitvah, vendar imajo redkokje več kakor polovično večino v predstavniških organih. Poleg tega se še dobro spomnijo dogodkov v Splitu, Varaždinu in Dubrovniku, kjer so na začetku leta zamenjali župane zaradi neizglasovanega proračuna. V večini svetov je dovolj navadna kaprica, trmoglavo kljubovanje ali nemogoča zahteva enega ali dveh svetnikov, in že lahko izgine krhka večina v skupščini, proračun pade, z njim pa tudi vodja občine, vodja županije ali župan. »Predstavniški organi so postali tržnice, na katerih izsiljujejo izvršno oblast,« je pojasnil spremembe pristojni minister Lovro Kuščević.
Ne vemo, ali bo Bandić po Titovem izbrisu privolil še v spreminjanje imen Nazorjeve in Cesarčeve ulice oziroma ulice Ivana Gorana Kovačića ali pa bo Hasanbegoviću odvrnil: »Zdaj je dovolj, če vam kaj ni všeč, gremo na volitve. Tako ali tako ne bodo volili mene, ampak vas!«
Omejitev
Vodstvo vladajoče HDZ je utemeljilo vrnitev k rešitvi izpred leta 2012 s trditvijo, da »potrebujemo stabilnost« in da župane volijo neposredno, zato jih ne moremo zamenjati tako, kakor menjamo premiere. Nasprotniki sprememb so opozorili, da se bo tako njihov položaj, ki je že tako nedotakljiv, še okrepil, saj bodo »dejansko postali gubernatorji, svetniki pa samo demokratični okras«.
Mimogrede, tudi trenutni državni pravobranilec je med nastopnim govorom napovedal, da je njegova prednostna naloga obračunati s »krajevnimi šerifi«, vendar za zdaj kljub obtožnicam in priprtju največjega med njimi, Milana Bandića, še nismo videli pravosodnega epiloga.
Za vzpostavitev ravnotežja med neposredno izvoljenim županom in svetniki, katerih legitimnost ni sporna, so nekateri predlagali, da bi lahko zamenjali župana samo s kvalificirano dvotretjinsko večino. Poleg tega so omenili, da če jih že volijo neposredno kakor predsednika, zakaj jim ne bi omejili mandatov na dva, kolikor jih ima predsednik. Zaradi varčevanja so predlagali sočasno izvedbo parlamentarnih in lokalnih volitev.
Čeprav se nekatere rešitve zdijo razumne, se je težko znebiti vtisa, da tudi takšne spremembe niso načelne, ampak dnevnopolitične, tako kakor znameniti »lex Perković« ali »lex Vlahušić«, s katerim so samo dubrovniškemu županu onemogočili kandidaturo. Toda tokrat zakona ne bi sprejemali zaradi enega, ampak več primerov. Poleg tega nihče več ne omenja nujne spremembe hrvaške ozemeljske ureditve, ki je s 428 občinami, 127 mesti in 20 županijami nerazumna, neučinkovita in dolgoročno finančno nevzdržna.
