Tiskane izdaje
Rim - Konec prihodnjega tedna bodo Italijani spet volili. Ankete kažejo najbolje desnosredinski koaliciji, ki jo je skrpal Silvio Berlusconi, sega pa od desne sredine do skrajne desnice. Drugo mesto se obeta mavrično-brezbarvnim populistom komika Beppeja Grilla, ki predvsem nasprotujejo vsemu ustaljenemu.
Šele tretji na lestvicah so zdaj vladajoči Demokrati, ki jih formalno še vodi strankin »grobar« Matteo Renzi. V svojih vrstah pa vendarle imajo tudi sedanjega premiera Paola Gentilonija, ta čas morda najbolj resnega in upoštevanega politika v državi. Marsikdo, celo nasprotniki, bi ga tudi v prihodnje najraje videl v vladni palači.
Italija je v povojnem obdobju, po padcu fašizma, koncu kraljevine in rojstvu republike, preživela že marsikaj. Kljub menjavam vlad skoraj vsako leto ji je šlo razmeroma dobro, dokler je imela vlogo največje letalonosilke na svetu in so za denar in ravnotežje skrbeli v Washingtonu. Tudi za razmeroma opazno opozicijo jim je bilo mar, da se je Italija lahko zdela demokratična zahodna država. Vladali so demokristjani, ki so posrkali medse večinski del prej 26 milijonov fašistov. Za ravnotežje so skrbeli komunisti, ki so kar dobro živeli v tedaj nadvse uspešnem italijanskem kapitalizmu. Eksistencialni problemi so se začeli s padcem berlinskega zidu, dramatične razsežnosti neprilagojenosti novim časom pa je Italija doživela ob začetku svetovne gospodarske krize pred desetletjem.
Današnja podoba je precej manj preprosta kot tista pred četrt stoletja. Takrat je stopil na oder gradbeni podjetnik in rastoči medijski mogotec Silvio Berlusconi, rešil, kar se je rešiti dalo po razpadu krščanske demokracije, ki jo je razžrla korupcija. Kar je sestavil okrog svoje stranke Naprej, Italija, so imenovali desna sredina. Na drugi strani je zmerni del demokristjanov s prav tako razpadlimi komunisti povezal Romano Prodi in ustvaril levo sredino. Zgodba je trajala, dokler se ni balon razpočil. Odneslo je Berlusconija, v ozadje se je umaknil odrinjeni Prodi, ki je edini kar dvakrat premagal Berlusconija na parlamentarnih volitvah. Tudi Berlusconijevega velikega soborca Umberta Bossija, ki je s Severno ligo vnesel skrbi celo v Evropo, je odplaknila korupcija. Bossi je s pojavom Severne lige poskrbel za dobro počutje družbene plasti, ki jo po svetu radi označijo za »lumpen«. Izgubila je levica, ki ni opazila, da se je svet vrtel tudi po razpadu Sovjetske zveze.
Kdo je večji populist
V obdobju, ko je v Evropi moderno in tehtno govoriti o populizmu, ki ga največkrat enačijo z desno stranjo, se v Italiji sprašujejo, kateri izmed strankarskih voditeljev, ki se jim ponujajo pred volitvami – te bodo 4. marca –, bolj in kateri manj sodi k populistom, kdo je večji demagog in kdo sploh ima trden program za vladanje. Silvio Berlusconi, ki je pred leti veliko prispeval k italijanski poti navzdol, se zdi – pa tega zahodni analitiki skoraj ne morejo doumeti – na desnici še najbolj sprejemljiva osebnost. Ker sam ne more vladati, saj je bil pravnomočno obsojen, ima za v palačo pripravljenega svojega kandidata Antonia Tajanija, vodjo evropskega parlamenta. Premier bi bil rad tudi trdi desni populist, že kar skrajni desničar Matteo Salvini, njegova Liga ni več samo severna. Berlusconijevi druščini napovedujejo 35–36 odstotkov glasov, premalo za vladanje, spodnja meja za to, da zmagoviti stranki pripišejo večino, je 40 odstotkov.
Beppe Grillo, ki tudi ne more voditi vlade, ker je že bil pravnomočno obsojen, pošilja v boj za vladanje mladega samovšečnega populista Luigija Di Maia. 5 zvezdam, ki načelno ne vstopajo v koalicije, napovedujejo 28 odstotkov glasov, že spet največ med posamičnimi strankami.
Matteo Renzi, ki je podobno samovšečen, kot sta Di Maio in Salvini, prepričano napoveduje zmago demokratske stranke, ki se je sicer spet razklala, njeni razpršeni deli pa bi se utegnili povezati, če bi jim kazalo, da bodo lahko rezali torto. Ankete Demokratom ne pripisujejo dosti več od 20 odstotkov glasov.
Iluzije enih, drugih ali tretjih med velikimi so se ob koncu javnomnenjskih raziskav razblinile. Ker se nikomur ne nasmiha dovolj velika zmaga za vladanje, menda akterji že spletajo tihe povezave, ki napovedujejo denimo veliko koalicijo med Berlusconijem in Renzijem, jasno pa je, da tudi to ne bi bilo dovolj.
Zlasti Berlusconi se nagiba k zamisli, da bi v primeru pat položaja predsednik vlade ostal Paolo Gentiloni, potem pa bi šli Italijani spet na predčasne volitve. Za Gentilonija, ki je zamenjal Renzija, ko je ta zapravil vse, kar je skoval po svojem čudnem naskoku na oblast, navijajo tudi drugi. Doslej je v letu vladanja dokazal, da zna delati, prikupil se je marsikomu. V svoji stranki, v kateri kraljuje Renzi, pa Gentiloni pravzaprav ne odloča.
