Tiskane izdaje
Zagreb – Letos so se uresničile sanje gospoda Mikića. Bil je med najsrečnejšimi, ko so slovesno odkrili skoraj tri metre visok spomenik nekdanjega hrvaškega predsednika v Pločah, pristanišču, pomembnem tako za Hrvaško kot za Bosno in Hercegovino.
Gospod Mikić je pravzaprav prvi človek cerkve v Pločah, pristaniškem mestu, zaradi katerega ne manjka težav med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Pogled v zgodovino namreč kaže, da si hrvaška vlada in diplomacija ne belita las le zaradi sporazuma o meji s Slovenijo, ampak tudi zaradi izkupička pogajanj med pokojnim predsednikom Franjem Tuđmanom in BiH. Tako kot pri sporazumu premierov Janeza Drnovška in Ivice Račana hrvaški politiki skorajda v en glas kričijo tudi o škodljivosti Tuđmanovega sporazuma z nekdanjim predsednikom BiH Alijo Izetbegovićem o pristanišču Ploče in prehodu skozi Neum, podpisanega pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti novembra 1998 v Dubrovniku.
A pustimo to ob strani. Ni dolgo, ko se je mesto še imenovalo Kardeljevo in je bilo okno v svet za bosansko-hercegovsko gospodarstvo. Danes je jabolko spora med državama. Toda to je druga zgodba. Osrednja je, da so pred meseci pred glavno cerkvijo v tem mestecu odkrili spomenik prvemu predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu. Takrat je bilo sporočeno, da »ni daleč dan, ko bo mesto daleč naokoli poneslo tudi ime velikega predsednika Tuđmana«. Vodstvo mesta je namreč dalo vedeti, da bo prej ali slej predlagalo spremembo imena Ploče v – Tuđmanovo.
Spomenik hrvaškega predsednika v Pločah. Foto: Denis Jerkovic/Cropix
Pobuda se mnogim ni zdela niti najmanj nenavadna, drugi so zmajevali z glavo. Čez mesec ali dva je bil spomenik pred cerkvijo v Pločah skoraj pozabljen, saj so novega, večjega, odkrili v Kninu. Visok je skoraj poltretji meter, odprtje pa je minilo v ozračju vsesplošnega navdušenja.
Pol stotnije spomenikov …
Na Hrvaškem je po zdajšnjih podatkih skoraj petdeset spomenikov, kipov, pomnikov in podobnih skulptur, posvečenih hrvaškemu prvemu predsedniku Franju Tuđmanu. Virovitica, Split, Pridraga, Osijek, Makarska, Požega (občinski svet vodi levosredinska SDP, op. a.) ... so samo nekatera mesta, kjer so občinski prostor namenili spomeniku nekdanjemu predsedniku. Zadnji primer je Knin, kjer so ga odkrili pred nekaj tedni.
Napovedi, da nameravajo spomenike, spominske plošče in podobne stvaritve v spomin na velikega hrvaškega vodjo postaviti še v nekaterih mestih, ne manjka. Še posebno zdaj, ko številne javnomnenjske ankete kažejo, da naj bi na prihajajočih parlamentarnih volitvah, ki čakajo najmlajšo članico EU, oblast iz rok levosredinske SDP prevzela opozicijska HDZ. »To je raven naše civilizacije,« je za hrvaški tednik Express navrgel umetnostni zgodovinar Zvonko Maković.
A vrnimo se za hip v preteklost. Bistvo Tuđmanovega sporazuma z nekdanjim predsednikom BiH Alijo Izetbegovićem o pristanišču Ploče in prehodu skozi Neum je, da bi z njim Hrvaška omogočila BiH prost prehod čez hrvaško ozemlje za uporabo hrvaškega pristanišča Ploče. Po drugi strani bi Hrvaška dobila prehod pri Neumu, mestecu ob dalmatinski obali, ki pripada BiH. Po sporazumu bi bila v pristanišču prostocarinska cona, v kateri bi podjetja iz Hrvaške, BiH in drugih držav poslovala enakopravno in brez diskriminacije. Ker je Hrvaška odlašala že med pogajanji o sporazumu, so v BiH v drugi polovici 90. let razmišljali o najemu pristanišča Bar v Črni gori. Poudarjali so, da so v infrastrukturo v ploškem pristanišču največ vlagala bosanska podjetja: Železnice BiH, Energopetrol in Železarna Zenica. Pred vojno so tri četrtine tovora v Pločah zagotavljali uvozni in izvozni posli podjetij iz BiH. Pojavljali so se tudi predlogi, da bi vprašanje Ploč uredili med pogajanji o nasledstvu SFRJ. Zaradi mednarodnega, zlasti ameriškega pritiska ter obveznosti iz washingtonskega (z njim je bila med vojno ustanovljena bošnjaško-hrvaška Federacija BiH) in daytonskega sporazuma je Tuđman nazadnje popustil.
Tudi Aleksandrovo
Takratna hadezejevska oblast pa ni poslala sporazuma v postopek ratifikacije v sabor; šele vlada Ivice Račana je pozneje naredila ta neljubi korak. Vendar se je po pričakovanju, tradicionalno, zapletlo v saborskih klopeh, sporazum pa je padel v vodo.
Leta so minila, kip Franja Tuđmana pred cerkvijo svete Kraljice neba in zemlje v Pločah je postavljen in vabi turiste, ki čakajo v dolgih vrstah na trajekt, ki pluje proti Pelješcu. Nekateri si ga med čakanjem le gredo ogledat, drugi medtem raje pogledujejo proti Pelješcu. Vprašanje je, kdaj bi se utegnilo zgoditi, da bo mestni svet v Pločah, nekdanjem mestu, imenovanem po revolucionarju Edvardu Kardelju, preimenoval Ploče v – Tuđmanovo. Sicer pa se je imenovalo že tudi Aleksandrovo (po kralju Aleksandru I. Karađorđeviću), pozneje Porto tolero pa Ploča in Kardeljevo. Zdaj spet Ploče. Edino vprašanje, ki si ga postavljajo domačini, je, koliko jih bo stala morebitna ponovna sprememba osebnih izkaznic. To, da bo pristaniško mesto Ploče bržkone eno tistih hrvaških mest, katerih ime je bilo največkrat spremenjeno, niti ni pomembno …
