Tiskane izdaje
Zagreb – Odločitev arbitražnega sodišča o razmejitvi med Hrvaško in Slovenijo je še vedno glavna tema na Hrvaškem. Oblast in opozicija vztrajno ponavljata, da ne priznavata odločitve, vendar hkrati poudarjata, da ni vse čisto tako, kakor je bilo pred usodnim četrtkom.
Omenja se tudi napovedani obisk hrvaškega premiera Andreja Plenkovića v Sloveniji, kjer se bodo pogovarjali o mejnih vprašanjih. In medtem ko politiki ponavljajo izjave o tem, da ne bodo upoštevali odločitve sodišča, in govorijo o nepovrnljivi kompromitiranosti in kontaminiranosti postopka, poskušajo analitiki ugotoviti, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Prevladuje splošna ocena, da je bila Hrvaška precej uspešnejša na kopnem, Slovenija pa je več dobila na morju. Dobila je več od pričakovanih dveh tretjin zaliva ter stik z odprtim morjem (angl. junction). Toda nekateri ugotavljajo, da ni dobila neposrednega dostopa do morja, zato nima razlogov za zmagoslavje.
Po prvem močnem negodovanju, polnem jeze in ogorčenja (kako si je kompromitirano sodišče sploh drznilo o čemerkoli odločati), zdaj prevladujejo razumnejši in bolj umirjeni toni. Tako razmišlja tudi veteran hrvaške diplomacije prof. dr. Ivica Maštruko, ki je služboval tudi v Sloveniji. Po njegovem mnenju nobena stran nima razlogov za žalovanje ali evforijo. O meji na kopnem so se že dogovorili v 90 odstotkih primerov. Vedeli smo tudi, da bo večina Piranskega zaliva pripadla Sloveniji. Za določitev območja stika (»juction«) so uporabili načelo pravičnosti, kakršnega pozna takšna arbitraža, sodišče pa je jasno povedalo, da gre za hrvaško ozemlje z režimom mednarodnih voda.
Kakšne bodo posledice odločitve?
Posledice bodo daljnosežne. Nobeno morebitno novo sojenje – Slovenija namreč napoveduje tožbo, če sodba ne bo izvršena – ne more zanemariti te odločitve.
Kaj zdaj sploh lahko naredi hrvaška vlada?
Nič, lahko samo nadaljuje pogajanja s Slovenijo. Ta in vse druge vlade, tako kakor to velja za slovensko vlado, ima zvezane roke zaradi odločitve sabora oziroma državnega zbora, vsako neupoštevanje pa bo veljalo za veleizdajo. Pogajanja bodo dolgotrajna, trajala bodo deset in več let, nazadnje pa bo vse tako, kakor piše v odločitvi arbitražnega sodišča.
Hrvaška bo trdila, da je dogovor sklenjen izključno na podlagi dvostranskega sporazuma, Slovenija pa, da je sklenjen na podlagi odločitve arbitražnega sodišča. Za začetek bi bilo zelo dobro, da bi se Plenković in Cerar dvostransko dogovorila o odhodu Slovenske vojske s Trdinovega vrha.
Hrvaška verodostojnost je resno omajana in to bo otežilo njen položaj med prihodnjimi pogajanji o meji. Če ste v sporu o meji s štirimi sosednjimi državami, gotovo niso te države krive za vse, Hrvaško pa bi lahko imeli za povzročitelja prepirov na Balkanu, kar gotovo ni dobro.
Včerajšnjo izjavo ZDA so na Hrvaškem razumeli kot odkrito podporo.
Jaz jo razumem predvsem tako, da se ZDA ne zanimajo preveč za spor med državama. Prevelikega pomena ne bi pripisoval niti izjavi Nemčije. ZDA in Nemčija v bistvu obe državi pozivata, naj se dogovorita med seboj, dvomim pa, da bo koga res zanimalo, da bodo prve rezultate dogovora pripisovali arbitraži, druga pa dvostranskim pogajanjem.
