Osimo še danes odprta rana za Italijane

Škofovsko glasilo Avvenire uradnemu Rimu očita, da je v nasprotju z interesi Italije skrivaj sklenil pakt s Titom.

Objavljeno
12. november 2015 16.44
afp/ITALY-MONUMENT-TREVI-FOUNTAIN-INAUGURATION
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Osimo je še vedno odprta rana, je slišati in brati v Italiji štirideset let po podpisu sporazuma med Italijo in tedanjo Jugoslavijo v Osimu. Takrat sta Italija in Jugoslavija trideset let po drugi vojni vendarle začrtali državne meje, kakor je tedaj terjal mednarodni položaj v duhu Helsinkov, kjer sta se prvič sestala vzhod in zahod.

Tudi še štiri desetletja po podpisu pa se pojavljajo ocene, da je bil to »izdajalski pakt«, ki ga je sklenila rimska vlada z beograjsko, »skrivno in skrivnostno dogovarjanje«, tudi »zadnji udarec Italijanom iz Julijske krajine«. V Trstu so imeli ob obletnici zborovanje ezulov in njihovih potomcev.

Morda najbolj jasno in pomenljivo je pisanje, ki ga je objavil Avvenire, eden najbolj branih časnikov v državi, glasilo italijanske škofovske konference. Natančno štirideset let je minilo od tistega 10. novembra 1975, bralcem pojasni Avvenire, ko sta Italija in Jugoslavija v mestecu Osimo v neki zasebni vili v okolici Ancone skrivaj podpisali sporazum, s katerim se je Rim odpovedal tako imenovani coni B južno od Trsta, s tem tudi zadnjemu delu Istre, ki še ni pripadal Jugoslaviji. V resnici je bil to pakt, ki je samo potrdil, kar se je že zgodilo po drugi svetovni vojni in je bilo domnevno samo začasno določeno z londonskim memorandumom leta 1954. Cona A je pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji.

Časnik, ki velja za verodostojnega in po navadi izraža mnenje škofov in njihove konference, se sprašuje, zakaj je bila potrebna taka tajnost in zakaj se je vse skupaj dogajalo na meji prevare. Stranka MSI (Italijansko socialno gibanje), ki je predstavljala skrajno desnico in združevala Mussolinijeve naslednike, je takrat zahtevala odgovor, ali so resnične govorice o sporazumu, rimska vlada pa je odgovorila, da niso.

Zakaj se je Rim odločil podpisati mednarodni sporazum v tako oddaljenem in odročnem majhnem kraju, česa je bal, zakaj pogovorov prvič ni vodil zunanji minister (ki ga je samo podpisal), pač pa osebnosti iz ekonomsko-industrijskega sveta, se tudi še štiri desetletja po zgodovinskem podpisu sprašuje cerkveni list.

Leta 1975 je minilo že trideset let od Titovega krutega vstopa na takrat italijanska jadranska ozemlja Istre, Reke in Dalmacije, trideset let od tragedij fojb in potem še množičnega bega Italijanov, bralce spomni Avvenire. Dve leti pozneje je mirovni sporazum prepustil velik del tistega italijanskega ozemlja Jugoslaviji, teoretično pa je vzpostavil tudi Svobodno tržaško ozemlje, ki je segalo do Cittanove (Novigrada), danes pa je v Sloveniji in Hrvaški. V naslednji fazi je londonski memorandum leta 1954 ustvaril dvoumje, ko je Jugoslaviji prepustil samo v »civilno upravljanje« cono B, pri tem pa ni z besedo omenil jugoslovanske suverenosti nad tem območjem. Enako je storil s cono A, ki jo je predal v civilno upravljanje Italiji.

Zgodovinarjevo mnenje

Časnik je za strokovno mnenje zaprosil zgodovinarja Roberta Spazzalija, direktorja Zgodovinskega inštituta odpora. Po londonskem memorandumu so javno razglasili, da se Italija ne bo nikoli odrekla coni B, v resnici pa je počela prav to, le da si tega do leta 1975 ni upala priznati nobena rimska vlada, meni Spazzali. Osimski sporazum je bil plod take dvoličnosti. Zahod se je tedaj odločil privabiti Tita na zahod in ga nagraditi, ker se je oddaljil od sovjetskega bloka.

V članku nekaj krivde za osimski sporazum pripišejo tudi Washingtonu. ZDA niso bile močne kot pozneje, ko je prišel Reagan, maloprej so preživele škandal Watergate in s polomljenimi kostmi izšle iz vojne v Vietnamu, vse to je šlo na mlin Titu, ki je že precej prej prekinil vezi z Moskvo.

Zgodovinar Spazzali poudarja, da je bila pred štirimi desetletji tudi Italija zainteresirana za mehčanje sosednjega režima, ki je bil komunističen, vendar ne pod škornjem Varšavskega pakta. In tako je Rim počepnil, ne da bi za to terjal karkoli, ocenjuje zgodovinar italijanski odpor. Rimska vlada bi lahko zahtevala, naj Jugoslavija zgradi infrastrukturo, avtoceste in železnico, ki bi pomagale preživeti krizo tržaškemu pristanišču.

Jugoslavija pa je ravnala ravno nasprotno, zagnala se je v gradnjo luke v Kopru. Osimo je odprl še eno resno ekonomsko vprašanje, ki ga še zdaj ni mogoče razumeti. Sporazum je predvidel prosto industrijsko cono ob italijansko-jugoslovanski meji, Trstu za hrbtom, pa prav v Trstu bi tedaj potrebovali industrijske cone.

Rimski časnik Avvenire opominja, da je Trst po vojni izgubil pomorski promet, ladjedelnice in industrijo. Ljudje so se bali, da bo na desettisoče jugoslovanskih delavcev balkaniziralo mesto. To se je deloma tudi zgodilo, potem pa se je v naslednjih desetletjih vendarle spet vzpostavilo ravnotežje. Aldo Moro je ob osimskih sporazumih ocenil, da je šlo za boleče odpovedovanje, piše Avvenire. Vendar se ni nikoli zgodilo, da bi Italija imela od tega kakršen koli dobiček.

Moru in vsem drugim takratnim politikom še zdaj najbolj zamerijo nekdanji Istrani, ki jim je Rim nenehno zagotavljal, da je bil London samo prehodna faza, zato so leta 1975 pričakovali vrnitev svojih hiš, ki so ostale v Jugoslaviji. Pa so tisti Italijani, ki so ostali onkraj meje, celo izgubili zaščito, ki so jo imeli po londonskem memorandumu, enako se je zgodilo z »jugoslovansko manjšino« v coni A. Za izdajalko imajo zdaj ezuli italijansko vlado, pritiskov nanjo pa je bil kriv Washington, ki je v času helsinškega procesa zahteval od Rima in Beograda, naj trideset let po drugi vojni vendarle skleneta sporazum o meji.